Mir in dobro!

Članek za revijo Frančiškov prijatelj, 2/2008

Ponudila se mi je priložnost, da gornje besede uresničujem ne samo v prenesenem smislu – z življenjem, ki naj bo čim bolj podobno Jezusovemu – ampak tudi dobesedno: obiskati kraje, kjer je živel Jezus, kjer se je sprehajal s svojimi učenci, učil množice, ozdravljal in končno tudi: kjer je za nas trpel in umrl.
Letošnji obisk v Sveti deželi je bil zame že drugi, saj imamo v Sloveniji lepo navado, da diakoni nekaj mesecev pred duhovniškim posvečenjem romajo v Sveto deželo. Čeprav je od tega mojega prvega romanja že pet let, pa so mi kraji seveda še živo pred očmi. In kar je najlepše: spomini ob prebiranju evangelijev vedno znova oživijo, postanejo konkretni in otipljivi. Spomnim pa se, da sem moral »popraviti« kar precej predstav, ki jih je o teh krajih ustvarila moja domišljija preden sem jih obiskal. Zato Sveti deželi pravijo tudi »peti (5.) evangelij« - nekakšen nov pogled na Jezusovo življenje in njegovo oznanilo.
Čeprav je bilo potovanje predvsem študijsko – pod odličnim vodstvom prof. Garutija, ki je v Jeruzalemu preživel kar 13 let in tam redno predava – pa je bilo veliko trenutkov, ki so nas tudi duhovno močno nagovorili. Nemogoče je na kratko strniti vse vtise, saj smo obiskali več kot 25 različnih krajev, od najstarejšega mesta na sveta Jerihe, kjer imamo še več kot 11.000 let stalne poselitve – do cvetočih krščanskih mest iz nabatejskih časov. Zato bi na opisal le eno mesto, ki se mi je posebej vtisnilo v spomin in mi je odkrilo nov pogled na Petrovo izpoved vere. O tem beremo v Mt 16,13-20Mt 16,13-20
Slovenian: Slovenski standardni prevod (1997) - SSP
Peter izpove vero ¹³ Ko je Jezus prišel v pokrajino Cezareje Filipove, je spraševal svoje učence: »Kaj pravijo ljudje, kdo je Sin človekov?« ¹⁴ Rekli so: »Eni, da je Janez Krstnik, drugi, da Elija, spet drugi, da Jeremija ali eden izmed prerokov.« ¹⁵ Dejal jim je: »Kaj pa vi pravite, kdo sem?« ¹⁶ Simon Peter je odgovoril; rekel mu je: »Ti si Mesija, Sin živega Boga.« ¹⁷ Jezus pa mu je dejal: »Blagor ti, Simon, Jonov sin, kajti tega ti nista razodela meso in kri, ampak moj Oče, ki je v nebesih. ¹⁸ Jaz pa ti povem: ›Ti si Peter in na tej skali bom sezidal svojo Cerkev in vrata podzemlja je ne bodo premagala. ¹⁹ Dal ti bom ključe nebeškega kraljestva; in kar koli boš zavezal na zemlji, bo zavezano v nebesih; in kar koli boš razvezal na zemlji, bo razvezano v nebesih.‹« ²⁰ Tedaj je učencem naročil, naj nikomur ne povejo, da je on Mesija.

. Jezus je učence popeljal v pokrajino Cezareje Filipove, kjer jih je vprašal »Kaj pa vi pravite kdo sem?« Peter odgovori: »Ti si Mesija, sin živega Boga« in nato sledi Jezusova obljuba: »Ti si Peter in na tej skali bom sezidal svojo Cerkev in vrata podzemlja je ne bodo premagala.«. Tekst, ki ga beremo v evangeliju je razumljiv, postane pa veliko bolj živ ob obisku samega kraja, kjer se je to zgodilo. Danes se mu pravi Banias, kar je arabska različica poimenovanja grškega pastirskega božanstva Pan, kateremu v čast je bil v Jezusovem času tam postavljen tempelj. Pred tem se je na tem mestu častilo Baala, kanaansko božanstvo plodnosti pa tudi mrtvih in podzemlja. Tempelj je postavljen ob jami, kjer je bil v Jezusovem času eden izmed treh glavnih izvirov Jordana (po potresu v 19. stoletju pa se je premaknil kakih 50m niže). Imamo torej: ogromno skalo, izvir reke (od katere je odvisno vse življenje v tem delu dežele) in »peklensko« jamo. Kako lepše bi lahko Jezus ponazoril svoje besede: »Ti si Peter, Skala, na tej skali bom sezidal svojo Cerkev!«. Peter, ko je gledal to ogromno skalnato gmoto nad seboj, je gotovo moral slutiti kako velika je ta Jezusova obljuba. In: »Peklenska vrata je ne bodo premagala!«: nekdanji Baalov tempelj na tem kraju je porušen, porušen bo tudi tempelj posvečen pastirskemu božanstvu Panu, kajti tu je sedaj pravi Pastir, Jezus, ki svojo pastirsko oblast podarja Petru: »Dal ti bom ključe nebeškega kraljestva; in kar koli boš zavezal na zemlji, bo zavezano v nebesih; in kar koli boš razvezal na zemlji, bo razvezano v nebesih.« Kot na tem kraju izvira reka Jordan, ki napaja celotno deželo, tako sedaj Jezus na Petru zida Cerkev, ki bo tisto orodje, ki bo z Božjo milostjo prepojilo ves svet.
Prepotovali smo celotno deželo, od gora zelene Galileje, do edomskih puščav, kopali smo se tako v Rdečem kot Mrtvem morju… a na vsakem koraku smo čutili tudi bolečino ljudi, ki na teh svetih tleh še vedno hrepenijo ne samo po miru, ampak tudi po osnovnih človekovih pravicah, po svobodi in pogledu, ki bi se ne ustavil ob zidu sovraštva, ki na mnogih mestih tragično ločuje judovsko od arabskega prebivalstva.
Obisk Svete dežele je bogata izkušnja, za katero sem hvaležen in bi jo privoščil vsakomur.

Slike iz Baniasa:

Oglej si vse slike »

Za uvod: nisem napisal, da smo tu študijsko in da se ustavljamo skoraj izključno na krajih, kjer so (bila) arheološka izkopavanja v povezavi z bibličnimi dogodki. Ne obiskujemo torej romarskih krajev, ampak arheološke, lepo pa je, ko se eno in drugo poveže. Danes zaključujemo naše bivanje v Galilejo in odpravili smo se na tri izredna mesta na samem severu Izraela, kjer do sedaj še nisem bil.

Prvo je Tel Dan, kjer je tudi eden izmed treh glavnih izvirov Jordana. Poleg čudovito zelene narave in iz vseh mogočih in nemogočih koncev pronicajoče vode, se je tu nahajalo tudi kultno središče severnega kraljestva. Po Davidu in Salomonu (10 st. BC) se je namreč kraljestvo razdelilo na dva dela: severno izraelsko in južno judovsko. Z verskega vidika je severno kraljestvo odpadlo od prave vere, saj si je postavilo svoja lastna svetišča po višinah, kjer so častili različna tuja božanstva, tu na Tel Danu je bilo tako glavno svetišče v čast zlatemu volu. Danes imamo tu ostanke oltarja in tempeljskih prostorov.

Sledil je ogled ene izmed najbolj ohranjenih trdnjav - trdnjave Nimrod, ki jej leži na strateško izpostavljeni točki na nadmorski višini 815 m, kjer je dober pregled nad dogajanjem v dolini. Ščitila je namreč pomembno pot med Tirom na obali Sredozemskega morja in Damaskom. Trdnjava sicer ni stara, saj je bila postavljena v 13. stoletju, povezavo z bibličnim besedilom pa najdeš v 1 Mz 10,8-91 Mz 10,8-9
Slovenian: Slovenski standardni prevod (1997) - SSP
8 Kušu se je rodil Nimród, ki je bil prvi mogočnež na zemlji. ⁹ Bil je velik lovec pred GOSPODOM; zato pravijo: Velik lovec pred GOSPODOM kakor Nimród.

.

Pot nas je vodila do nekdanje Cezareje Filipove, kakor današnji kraj Banias imenuje Nova zaveza in kjer je Peter izpovedal vero v Jezusa (Mt 16). Kraj je v letu 2 BC sezidal tetrarh Filip in ga posvetil cesarju Avgustu (odtod ime Cezareja Filipova in mimogrede tetrarh Filip je bil eden izmed sinov kralja Heroda Velikega, tistega, ki je dal pomoriti otroke v Betlehemu, ko je hotel umoriti Jezusa). Cezareja Filpova je bila središče tetrarhije, v njej pa je bil glavni tempelj posvečen grškemu božanstvu Panu, ki je bog pastirjev.
Kraj se nahaja pod goro Hermon in tu je pod veliko skalo tudi eden izmed izvirov Jordana. Kraj je res osvežilen, lepa narava, voda, ogromna skala… in ni čudno, da je Jezus sem povedel učence, da si malo odpočijejo. Obenem pa je prav na tem kraju Peter izpovedal vero v Jezusa in Jezus dal Petru obljubo: »Ti si Peter Skala in na tej skali bom sezidal svojo Cerkev!« Pogled na skalovje okoli, je moral v Petru prebuditi slutnjo, da gre za nekaj velikega in pomembnega.
Na tem kraju smo imeli tudi odlično libanonsko kosilo.

Sledila je pot do Jeruzalema, slikal sem nekaj pokrajine, ki se je pred nami tekom 150 km vidno spremenila: od zelene Galileje smo prešli do suhe, peščene, puščavnate Judeje, kje pade le malo padavin in kjer je še bolj vroče. K sreči je najhuje mimo, ampak v tem tropskem območju, 400 metrov pod morjem, je bilo prejšnji teden 40 stopinj, saj je pihal vroč vzhodni veter, ki prihaja iz puščave.

Vzpon proti Jeruzalemu, ki leži na cca. 750 m nad morjem, je bil zato več kot osvežilen in če ne bi pri večernem prehodu po mestu tako hiteli, bi nas celo zeblo. Sprehod pa je bil izredno poučen: obhodili smo celotno staro mesto in dobili prvi vtis o tem, kaj nas čaka v prihodnjih dneh.


Več slik…

“Končno doma!” je pred 13 leti vzkliknila Rosalind Moss, ko je bila končno sprejeta v Katoliško Cerkev. Njeno potovanje do polnosti resnice in občestva z Bogom je bilo dolgo: rojena Judinja je pri starosti 32 let prvič slišala da obstajajo Judje, ki so v Jezusu spoznali napovedanega judovskega Mesijo. Kmalu je tudi sama postala kristjan in bila 18 let v evangeličanski skupnosti. Po dolgih borbah je prav v Katoliški Cerkvi spoznala polnost Njega, ki vse obsega, čeprav se je kot Savel prav proti tej Cerkvi dalj časa borila.

Rosalind je znana po svojem široko odprtem srcu za vsakega človeka in prav to je v mnogih oddajah na radiu in televiziji delila v zadnjih letih. Tudi sam sem ji velikokrat in rad prisluhnil.

Bog pa ima zanjo pripravljeno še eno poslanstvo, o katerem je spregovorila v preteklih dneh: pri 65. letih je postala ustanoviteljica nove skupnosti posvečenega življenja in sicer se imenujejo Hčere Marije, Matere Izraelovega upanja. Skupnost je bila v teh dneh ustanovljena v škofiji St. Louis v ZDA in njihovo glavno poslanstvo bo preprosto oznanilo: “Svetu želim povedati, da nas Bog ni zapustil. On je tu. On nas ljubi in ustvaril nas je zase. Vse prihaja od Boga! Želim iti na ulice mest s sestrami, napolnjenimi z veseljem, in oznanjati to veselo novico!”

Občudujem njeno zavzetost, navdušenost in odprtost za Božjo voljo in ne dvomim, da je ta razvidna tudi v posnetku, ki ga objavljam spodaj, v katerem Rosalind govori o svoji poti vere. (29 minut, 11 Mb)

Več info:

www.envoymagazine.com/backissues/4.6/diplomaticcorps.htm
www.catholic.com/seminars/moss.asp
www.catholic.org/national/national_story.php?id=26854