Mir in dobro!

Za mano je eden izmen najbolj zanimivih in tudi najlepših dni. Spustili smo se iz Jeruzalema proti Jerihi, ki je oaza v siceršnji kamniti puščavi. Zaradi geografske depresije (okoli 300 metrov pod morjem, ne vem natančno) in malo dežja, tu vlada tropsko podnebje - ki meni nič kaj ne ustreza. A toliko bolj vredno je bilo iti v Jeriho, ker je to najstarejše mesto na svetu, saj ozkopanine v Tel Sultanu dokazujejo, da gre za konstantno naseljenost že 11.000 let. Ogledali smo si tudi Hishaovo palačo.

Sledila je poslastica zame, ki sem si jo že dolgo želel ogledati, saj to žal ob preteklem obisku Svete dežele ni bilo mogoće: Qumran. V času študija sem se z njim sicer kar precej ukvarjal, saj so izkopanine, predvsem pa teksti, ki so jih tam našli, izrednega pomena, kot sem o tem že pisal. Poleg 11 votlin, v katerih so poleg svetopisemskih kodeksov našli tudi precej drugih dragocenih zapisov, je Qumran pomemben tudi zaradi izkopanin nekakšnega “samostana”, ki je bil na tem kraju in v katerem so po vsej verjetnosti živeli eseni - ena izmed verskih skupin v Jezusovem času (kot so bili npr. farizeji in pismouki). Po tej teoriji je povezava med qumranskimi spisi in skupnostjo, ki je na tem mestu živela, v tem, da je skupnost svoje dragocenosti skrila v votline preden bi jih dosegli Rimljani, ki so okoli leta 70 (ob prvem Judovskem uporu) zasedli ta kraj. Gre torej za Jezusove sodobnike. Na sliki je znamenita votlina št. 4.

Nič manj pa ni impresivna Masada, najbolj znana utrdba Heroda Velikega, ki pa je bila poseljena že v času pred njim. Gre za utrdbo na vrhu gore, ki je najdlje kljubovala Rimljanom in s katero se neslavno konča prvi Judovski upor (ena izmed njegovih posledic je bilo tudi razrušenje Jeruzalemskega templja leta 70), saj so jo Rimljani oblegali kar 3 leta, preden so jo lahko zavzeli. Masada je mesto v malem, z različnimi palačami, vodovodnim sistemom, površinami za gojenje pridelkov in z vsem drugim, kar je omogočalo samostojno preživetje na vrhu te gore.

Nato smo jo mahnili nadalje proti jugi in sicer v Tel Arad, kjer je edini ohranjen oltar v Judeji iz časa, ko je v Jeruzalemu že deloval tempelj. Gre za dokaz, da so bili v deželi v času temlja tudi drugi kulti. Poselitev v Tel Aradu pa je še starejša in gre za mesto, kjer so oostanki urbanega življenja (mestno obzidje, cisterne za vodo, hiše, svetišča) tudi iz bronaste dobe, tja do 2000 BC. Ko je torej Abraham odil po kanaanski deželi, se je srečeval s takimi mesti.

Ker pa kljub napornemu programu še nismo imeli dovolj, smo na lastno pest organizirali večerni izlet nazaj do Mrtvega morja in si privoščili kopanje v večernem soncu, ki je pozlatilo vso pokrajino. Čudovito, Bogu hvala za tak lep dan, ki smo ga - kakor običajno - zaključili s sv. mašo, danes na praznik Jezusovega vnebohoda.

Tule pa so vse slike…

Oglej si vse slike »

Najlepši panoramski pogled na Jeruzalem je brez dvoma z Oljske gore, to je z vzhodne strani, in zato smo dan začeli prav tu. Med Oljsko goro in Jeruzalemom poteka dolina potoka Cedrona, zato se je potrebno z Oljske gore spustiti do dna doline, da bi lahko vstopili v samo mesto Jeruzalem. A tudi sama Oljska gora ne nudi samo prelepega razgleda, ampak je na njej kar nekaj pomembnih svetišč in zgodovinskih krajev, na katerih smo se ustavili.

Ker smo se spuščali z vrha Oljske smo najprej obiskali kapelo Marijinega vnebovzetja, kot že ime pove, naj bi na tem mestu Marija zaspala/umrla in bila vzeta v nebo. Obstajata namreč dve tradiciji glede tega istega dogodka, druga govori o Efezu kot kraju, kjer je Marija preživela zadnja leta svojega življenja.

Nato smo se spustili po gori Oljki proti mali cerkvici Dominus flevit (Gospod je jokal), kjer je Jezus točil solze nad Jeruzalemom.
Oljska gora je tudi nekropolis (mesto mrtvih) Jeruzalema, na njej so že od davno pokopavali mrtve, kar je bil poseben privilegij, saj naj bi ob zvokih poslednje sodbe prav mrtvi na tem mestu bili prvi deležni poslednje Božje sodbe in tako je tudi danes na Oljski gori veliko grobov.

Sledil je spust proti Getsemaniju, kraju Jezusove notranje agonije. Čeprav je zgodovinsko precej bolj verjetno, da se je vrt Getsemani nahajal bolj proti vrhu Oljske gore - v smeri proti Betaniji - in ne ob njenem vznožju, smo se vseeno za trenutek ustavili v molitvi. Prav zraven bazilike v Getsemaniju se nahaja eno najlepših svetišč in sicer je to Marijin grob, kraj torej kamor je bila Marija položena k počitku, preden je bilo tudi njeno telo vzeto v nebo. Od vseh krajev, ki smo jih danes obiskali, je bil ta najbolj poln romarjev.

V samo mesto Jeruzalem smo vstopili skozi Levja vrata in kmalu po vstopu smo si ogledali izkopavanja na kraju Betesda, ki ga poznamo iz 5. poglavja Janezovega evangelija, kjer Jezus v kopeli ozdravi mrtvoudnega. Kraj ima z arheološkega vidika zelo zanimivo zgodovino, že iz časa izpred Kristusa, pa vse do križarskih časov.

Po Vii dolorosi smo se odpravili do bazilike Božjega groba, v katero smo vstopili skozi dve koptski kapeli (česar se je zelo razveselil eden izmed udeležencev iz Eritreje, saj se je s koptskimi menihi lahko pogovarjal v materinem jeziku). Današnja bazilika groba zaobjema tako kalvarijo kot mesto, kamor so položili Jezusa, poleg tega pa še veliko kapel in prostorov, ki so razdeljeni med kristjane različnih veroizpovedi. Ekumenizem na tem mestu je naporen – pravijo tukajšnji kristjani.

Kar se arheoloških spoznanj tiče, je bil višek dneva obisk t.i. »Davidovega mesta«. To je izvirna lokacija mesta Jeruzalema v času kralja Davida – se pravi okoli 10. stoletja pred Kristusom. Mesto se je namreč začelo razvijati ob studencu, veliko južneje in nižje kot danes leži staro mestno jedro. Danes so to zapuščeni kraji in pred nekaj leti so začeli intenzivna izkopavanja, ki so prinesla tudi izredna arheološka odkritja. Zanimivo doživetje je bilo iti po rovu, ki je služil za dovajanje vode v mesto in po katerem je kralj David osvojil mesto Jeruzalem (ki je bilo pred njim v rokah Jabusejcev). Konec rova nas je pripeljal do kopeli Siloe, ki nam je poznana iz 9. poglavja Janezovega evangelija, ko Jezus ozdravi sleporojenega in mu naroči, naj se okoplje v vodnjaku Siloa.

Sledil je še obisk muzeja v katerem hranijo Qumranske rokopise (ki so ena izmed najbolj dragocenih najdb 20. stoletja, saj svetopisemska besedila najdena v Qumranu predstavljajo rokopise, ki so okoli 1000 starejši kot zadnji prej znani prepisi svetopisemskih besedil – več o Qumranu kdaj drugič).

Naš profesor Garutti pravi, da smo današnji »Tour de force« kar dobro zdržali. Res je, utrujeni smo, a prijetno utrujeni…

Več slik…