Hoditi po Jezusovih stopinjah
Članek za revijo Frančiškov prijatelj, 2/2008
Ponudila se mi je priložnost, da gornje besede uresničujem ne samo v prenesenem smislu – z življenjem, ki naj bo čim bolj podobno Jezusovemu – ampak tudi dobesedno: obiskati kraje, kjer je živel Jezus, kjer se je sprehajal s svojimi učenci, učil množice, ozdravljal in končno tudi: kjer je za nas trpel in umrl.
Letošnji obisk v Sveti deželi je bil zame že drugi, saj imamo v Sloveniji lepo navado, da diakoni nekaj mesecev pred duhovniškim posvečenjem romajo v Sveto deželo. Čeprav je od tega mojega prvega romanja že pet let, pa so mi kraji seveda še živo pred očmi. In kar je najlepše: spomini ob prebiranju evangelijev vedno znova oživijo, postanejo konkretni in otipljivi. Spomnim pa se, da sem moral »popraviti« kar precej predstav, ki jih je o teh krajih ustvarila moja domišljija preden sem jih obiskal. Zato Sveti deželi pravijo tudi »peti (5.) evangelij« - nekakšen nov pogled na Jezusovo življenje in njegovo oznanilo.
Čeprav je bilo potovanje predvsem študijsko – pod odličnim vodstvom prof. Garutija, ki je v Jeruzalemu preživel kar 13 let in tam redno predava – pa je bilo veliko trenutkov, ki so nas tudi duhovno močno nagovorili. Nemogoče je na kratko strniti vse vtise, saj smo obiskali več kot 25 različnih krajev, od najstarejšega mesta na sveta Jerihe, kjer imamo še več kot 11.000 let stalne poselitve – do cvetočih krščanskih mest iz nabatejskih časov. Zato bi na opisal le eno mesto, ki se mi je posebej vtisnilo v spomin in mi je odkrilo nov pogled na Petrovo izpoved vere. O tem beremo v Mt 16,13-20Mt 16,13-20
Slovenian: Slovenski standardni prevod (1997) - SSP
Peter izpove vero
13 Ko je Jezus prišel v pokrajino Cezareje Filipove, je spraševal svoje učence: »Kaj pravijo ljudje, kdo je Sin človekov?«
14 Rekli so: »Eni, da je Janez Krstnik, drugi, da Elija, spet drugi, da Jeremija ali eden izmed prerokov.«
15 Dejal jim je: »Kaj pa vi pravite, kdo sem?«
16 Simon Peter je odgovoril; rekel mu je: »Ti si Mesija, Sin živega Boga.«
17 Jezus pa mu je dejal: »Blagor ti, Simon, Jonov sin, kajti tega ti nista razodela meso in kri, ampak moj Oče, ki je v nebesih.
18 Jaz pa ti povem: ›Ti si Peter in na tej skali bom sezidal svojo Cerkev in vrata podzemlja je ne bodo premagala.
19 Dal ti bom ključe nebeškega kraljestva; in kar koli boš zavezal na zemlji, bo zavezano v nebesih; in kar koli boš razvezal na zemlji, bo razvezano v nebesih.‹«
20 Tedaj je učencem naročil, naj nikomur ne povejo, da je on Mesija.. Jezus je učence popeljal v pokrajino Cezareje Filipove, kjer jih je vprašal »Kaj pa vi pravite kdo sem?« Peter odgovori: »Ti si Mesija, sin živega Boga« in nato sledi Jezusova obljuba: »Ti si Peter in na tej skali bom sezidal svojo Cerkev in vrata podzemlja je ne bodo premagala.«. Tekst, ki ga beremo v evangeliju je razumljiv, postane pa veliko bolj živ ob obisku samega kraja, kjer se je to zgodilo. Danes se mu pravi Banias, kar je arabska različica poimenovanja grškega pastirskega božanstva Pan, kateremu v čast je bil v Jezusovem času tam postavljen tempelj. Pred tem se je na tem mestu častilo Baala, kanaansko božanstvo plodnosti pa tudi mrtvih in podzemlja. Tempelj je postavljen ob jami, kjer je bil v Jezusovem času eden izmed treh glavnih izvirov Jordana (po potresu v 19. stoletju pa se je premaknil kakih 50m niže). Imamo torej: ogromno skalo, izvir reke (od katere je odvisno vse življenje v tem delu dežele) in »peklensko« jamo. Kako lepše bi lahko Jezus ponazoril svoje besede: »Ti si Peter, Skala, na tej skali bom sezidal svojo Cerkev!«. Peter, ko je gledal to ogromno skalnato gmoto nad seboj, je gotovo moral slutiti kako velika je ta Jezusova obljuba. In: »Peklenska vrata je ne bodo premagala!«: nekdanji Baalov tempelj na tem kraju je porušen, porušen bo tudi tempelj posvečen pastirskemu božanstvu Panu, kajti tu je sedaj pravi Pastir, Jezus, ki svojo pastirsko oblast podarja Petru: »Dal ti bom ključe nebeškega kraljestva; in kar koli boš zavezal na zemlji, bo zavezano v nebesih; in kar koli boš razvezal na zemlji, bo razvezano v nebesih.« Kot na tem kraju izvira reka Jordan, ki napaja celotno deželo, tako sedaj Jezus na Petru zida Cerkev, ki bo tisto orodje, ki bo z Božjo milostjo prepojilo ves svet.
Prepotovali smo celotno deželo, od gora zelene Galileje, do edomskih puščav, kopali smo se tako v Rdečem kot Mrtvem morju… a na vsakem koraku smo čutili tudi bolečino ljudi, ki na teh svetih tleh še vedno hrepenijo ne samo po miru, ampak tudi po osnovnih človekovih pravicah, po svobodi in pogledu, ki bi se ne ustavil ob zidu sovraštva, ki na mnogih mestih tragično ločuje judovsko od arabskega prebivalstva.
Obisk Svete dežele je bogata izkušnja, za katero sem hvaležen in bi jo privoščil vsakomur.
Slike iz Baniasa:
Danes smo obiskali Kafarnaum, kjer je (po evangelistu Marku) Jezus z ozdravitvijo obsedenca začel svoje javno delovanje. V Kafarnaumu danes vidimo sinagogo iz 4. stoletja, ki pa je sezidana na še vidnih temeljih sinagoge iz 1. stoletja. Drugo pomembno mesto pa je Petrova hiša, kjer je Jezus bival v času javnega delovanja v Galileji, iz izkopanin je razvidno, da je bil to od prvega stoletja naprej kraj češčenja (na to kaže več osmerokotnih obzidij).
Nato smo bili smo na kraju, kjer Jezus Petru izroči v skrb njegove ovce. Ne gre za zgodovinsko izpričano mesto, ker tudi evangeliji ne povedo kaj več kot to, da se je dogodek zgodil na obali Genezareškega jezera. Je pa kraj vsekakor lep.
Nato smo si ogledali izredno najdbo iz leta 1986: ribiško barko iz 1. stoletja, kakršna bi lahko bila torej tudi barka Petra, Andreja, Janeza in Jakoba. Kar preseneča je velikost barke, to niso bili samo preprosti ribiški čolni, ampak so bili ribiči v Jezusovem času očitno bolj premožni ljudje kot se mislilo do tega odkritja. Barka je danes razstavljena v kraju Yiggal Alon, kjer sem srečal s snemalno ekipo tudi avtorja kontroverznegaa filma o “Jezusovem grobu” - in se mi torej postavlja vprašanje kaj bo sedaj naslednjega ta gospod lansiral v senzacij lačen medijski svet.
Potem smo bili na meni zelo dragocenem kraju: gori blagrov (Mt 5-7, Lk pa govori o ravnini), kjer je lepa cerkev iz 20. stoletja. Tu smo obhajali tudi sv. mašo.
“Geraška dežela”, kjer je Jezus ozdravil obsedenca in demone izgnal v svinje, ki so planile po strmem bregu in se utopile v jezeru. Svinj je bilo nekaj čez tisoč… z malo domišljije si lahko predstavljam ta divji prizor. Kot tolikokrat, so ljudje tudi tokrat Jezusu rekli naj raje kar odide iz njihove dežele. Jim je bilo pač več do lastnih svinj kot pa do človeka. Na tem mestu so danes ostanki samostana iz bizantinskega časa.
Najlepša stvar pa je sledila na koncu: več tisoč let staro mesto Bet She’an, najpomembnejše mesto v Deseteromestju, edino la desnem bregu Jordana. Gre za mesto, kjer so bili vplivi skozi zgodovino zelo različni, v 12. stoletju pred Kristusom so tu npr. gospodovali Ptolomeji (iz Egipta), potem so bili tu dolgo Asirci, ki so v 8. stoletju pred Kristusom to mesto tudi razrušili. Naselitev se je nadaljevala skozi čas v hasmonejsko (makabejsko), rimsko in končno tudi bizantinsko dobo, zato je tu kaj videti: izkopano je celo rimsko mesto, s pilastri, trgom, gledališčem za 7000 ljudi (to je najbolj ohranjeno gledališče na Izraelskih tleh), javna stranišča (z zanimivim sistemom odplakovanja), termami in še marsičem. Zaenkrat naj govorijo slike. Zgodaj smo se vrnili v naš kibuc in imeli še večer s prof. Garutijem, v katerem smo mu postavljali razna vprašanja in razvil se je zelo zanimiv pogovor. Utrujen, a obogaten, se odpravljam spat.
