Za mano je eden izmen najbolj zanimivih in tudi najlepših dni. Spustili smo se iz Jeruzalema proti Jerihi, ki je oaza v siceršnji kamniti puščavi. Zaradi geografske depresije (okoli 300 metrov pod morjem, ne vem natančno) in malo dežja, tu vlada tropsko podnebje - ki meni nič kaj ne ustreza. A toliko bolj vredno je bilo iti v Jeriho, ker je to najstarejše mesto na svetu, saj ozkopanine v Tel Sultanu dokazujejo, da gre za konstantno naseljenost že 11.000 let. Ogledali smo si tudi Hishaovo palačo.

Sledila je poslastica zame, ki sem si jo že dolgo želel ogledati, saj to žal ob preteklem obisku Svete dežele ni bilo mogoće: Qumran. V času študija sem se z njim sicer kar precej ukvarjal, saj so izkopanine, predvsem pa teksti, ki so jih tam našli, izrednega pomena, kot sem o tem že pisal. Poleg 11 votlin, v katerih so poleg svetopisemskih kodeksov našli tudi precej drugih dragocenih zapisov, je Qumran pomemben tudi zaradi izkopanin nekakšnega “samostana”, ki je bil na tem kraju in v katerem so po vsej verjetnosti živeli eseni - ena izmed verskih skupin v Jezusovem času (kot so bili npr. farizeji in pismouki). Po tej teoriji je povezava med qumranskimi spisi in skupnostjo, ki je na tem mestu živela, v tem, da je skupnost svoje dragocenosti skrila v votline preden bi jih dosegli Rimljani, ki so okoli leta 70 (ob prvem Judovskem uporu) zasedli ta kraj. Gre torej za Jezusove sodobnike. Na sliki je znamenita votlina št. 4.

Nič manj pa ni impresivna Masada, najbolj znana utrdba Heroda Velikega, ki pa je bila poseljena že v času pred njim. Gre za utrdbo na vrhu gore, ki je najdlje kljubovala Rimljanom in s katero se neslavno konča prvi Judovski upor (ena izmed njegovih posledic je bilo tudi razrušenje Jeruzalemskega templja leta 70), saj so jo Rimljani oblegali kar 3 leta, preden so jo lahko zavzeli. Masada je mesto v malem, z različnimi palačami, vodovodnim sistemom, površinami za gojenje pridelkov in z vsem drugim, kar je omogočalo samostojno preživetje na vrhu te gore.

Nato smo jo mahnili nadalje proti jugi in sicer v Tel Arad, kjer je edini ohranjen oltar v Judeji iz časa, ko je v Jeruzalemu že deloval tempelj. Gre za dokaz, da so bili v deželi v času temlja tudi drugi kulti. Poselitev v Tel Aradu pa je še starejša in gre za mesto, kjer so oostanki urbanega življenja (mestno obzidje, cisterne za vodo, hiše, svetišča) tudi iz bronaste dobe, tja do 2000 BC. Ko je torej Abraham odil po kanaanski deželi, se je srečeval s takimi mesti.

Ker pa kljub napornemu programu še nismo imeli dovolj, smo na lastno pest organizirali večerni izlet nazaj do Mrtvega morja in si privoščili kopanje v večernem soncu, ki je pozlatilo vso pokrajino. Čudovito, Bogu hvala za tak lep dan, ki smo ga - kakor običajno - zaključili s sv. mašo, danes na praznik Jezusovega vnebohoda.

Tule pa so vse slike…

Oglej si vse slike »