Še nekaj počitniškega, potem pa začnem ponovno z bolj resnimi stvarmi. Tokrat na menuju: dimljenje rib. Fotke so z našega družinskega praznovanja očetovega rojstnega dneva in mojega goda. In ker smo moški v družini tudi ribiči (enkrat ribič, vedno ribič, čeprav jaz sedaj tako kot nekoč sv. Peter ne lovim več rib, ampak ljudi), imamo radi ribe. In jih včasih pripravimo na poseben način. Tokrat dimljene postrvi. Po Nastranovo. Demonstrator na slikah je moj brat Jure.
Tako, podimo po korakih: najprej je seveda potrebno imeti postrvi, najbolje sveže, ki jih ovijemo z žico precej na trdno.

Nato zakurimo ogenj za žerjavico, najbolje iz bukovih drv, definitivno pa ne bo zadostovala kakšna smreka.

Tule na sliki se sedaj vidi “naprava” za dimljenje: gre za valj s tremi z mrežo ločenimi predeli, od zgoraj navzdol so to: prostor za ribe, prostor za žagovino (material za dim) in spodaj prostor za žerjavico.

Tako gleda ko naložimo žerjavico, na vrhu pa se vidi v vodo namočena žaklovinasta vreča, ki služi temu, da se dim zadržuje v prostoru za ribe.
Dimljenje poteka nekaj več kot eno uro in samo neučakani bučkoti gledajo kaj se dogaja. To seveda postopku prav nič ne koristi.

Po 45 minutah ribe izgledajo nekako takole, a še še niso pripravljene.
Po uri in 15 minutah pa so že.
Tako, dimljena postrv je pripravljena! Dober tek! (užitno je vse, razen kože, ki pri dimljenju postane usnjata in grenka in kot taka neužitna)

V prihodnje – počitnic je konec – se kot rečeno vračam k resnejšim in rednejšim prispevkom…

Če želiš bolje videti seveda klikni na sliko, da se ti izpiše večja.

In nagrada? Ker je že v vprašanju hrana, bo tudi v nagradi: tistega, ki ugani, kaj je v loncu, povabim na pizzo – ob priliki seveda. Po možnosti v pizzeriji Don Perez, kjer delajo prav dobre pizze – pravijo, moram preskusiti!

Odgovori seveda v komentarjih sporočila, vsak ima samo en glas, časovno pa stvar ni določena.