Mir in dobro!

Ko se vrneš s kakšnega zanimivega potovanja, kjer si posnel veliko fotografij, prej ali slej pride na vrsto obdelava fotografij. Kar ni ravno enostavno opravilo, saj se slik kar precej nabere, še posebno odkar je vse digitalno. Tudi sam naredim kar precej fotografij in končno selekcijo naredim šele na rečunalniku. Stvari se lotim tako:

1. ohranim izvirna imena datotek (ne uvažam preko raznih dodatkov)
2. izbrišem ponavljujoče se slike in vse, ki so nekvalitetne
3. pregledam vse slike in po potrebi naredim izrez, običajno pa dodam nekaj barvne saturacije (bolj žive barve naredijo sliko običajno lepšo)
4. naredim izbor za javno objavo in te slike zmanjšam na ustrezno velikost

Tako sem naredil tudi s slikami iz Svete dežele, le da sem se sedaj srečal tudi še eno zanimivo stvarjo - s t.i. geocodingom, dodajanjem geografskih lokacij v samo sliko. Kaj je torej to? Nič novega ni, da ko naredimo sliko, da se v samo sliko zapišejo t.i. EXIF informacije, to so osnovne informacije o parametrih slike: od vrste fotoaparata, datuma posnetka do optičnih informacij kot so čas in odprtost zaslonke, goriščna razdalja, uporaba flasha in podobno. Tudi v fotogaleriji mojih slik se ti informacije izpisujejo, saj znajo biti zanimive za učenje kako napraviti fotografijo določenega tipa.

Geocoding pa pomeni, da poleg teh informacij dodamo še GPS koordinate, kje je bila fotografija narejena. To ima dve prednosti: ni si potrebno zapomniti oz. zapisovati kje je bila slika posneta (če greš na izlet v Rim, kjer obiščeš 10 cerkva in poslikaš njihovo notranjost, sem prepričan, da boš že po nekaj dneh pozabil kje je bila narejena kaka slika). Druga prednost pa je, da si lahko takšne fotografije s pomočjo progamov ali storitev, ki podpirajo geocoding ogledaš tudi na zemljevidu. Naj omenim tu le flickr, Panoramio, Google Maps/Earth in podobne, ki to omogočajo, a tudi sam sem svojo galerijo dodelal tako, da prebere geo informacije in jih izpiše na zemljevidu - tule je primer.

Kako torej dodamo GPS informacije v sliko?

V osnovi so tri možnosti:

1. Optimalno je, če tvoj fotoaparat že vsebuje GPS sprejemnik in že sam vpisuje potrebne informacije v sliko - takih modelov je zaenkrat zelo malo.
2. Ročno vpisovanje je najlažje s kombinacijo za to namenjenih programov, npr. Picasa / Google Earth ti omogočata, da izbereš sliko in samo klikneš na mesto na zemljevidu, kjer je bila slika posneta. Ročno dodajanje je kar naporno, saj si je potrebno zapomniti kje so bile slike narejene in obdelati je potrebno vsako sliko posebej.
3. Če tvoj fotoaparat nima vgrajenega GPS sprejemnika je najboljša možnost ta, da si nabaviš tako GPS napravo, ki shranjuje podatke o prehojeni poti in zna te podatke prenesti tudi na računalnik. Obstajajo GPS napravice namenjene izključno temu - to so t.i. GPS loggerji, ki so žepne velikosti in stanejo od 50 EUR naprej, npr. Holux M-241 ali PhotoTrackr. Enostavno ga daš v torbo in naprava vsako sekundo shrani pozicijo, kar je koristno tudi samo po sebi, če želiš kasneje analizirati opravljeno pot. Priložen računalniški program (ali pa npr. RoboGEO) potem sinhronizira podatke iz GPS naprave s samimi slikami (zato pazljivo pri nastavljanju datuma in ure na fotoaparatu).

Sam sem sklenil, da v bodoče geokodiram vse moje posnetke, saj ko vidim kako lepo sliko, sem vedno zelo vesel če je na razpolago tudi informacija kje je bila slika posneta. Potiho namreč upam, da se komu tudi kaka moja slika zdi lepa…

Nisem ne pristaš video posnetkov v blogih, ne pošiljanja mailov z linki na posnetke… a ob spodnjem posnetku sem se ustavil.
Vprašuje me: “Ali se zavdaš, kaj vse je Bog storil zate?”

Kako pa tebi spregovori?

Zadnje mesece z veseljem prisluhnem papeževim nagovorom ob splošnih avdiencah (ki so vsako sredo, ko se papež nahaja v Vatikanu), saj so rdeča nit nagovorov cerkveni očetje. Kdo so to? To so pričevalci, učitelji in razlagalci krščanske vere prvih krščanskih stoletij. Njim gre zasluga, da se je krščanstvo uspešno razširilo po rimskem imperiju in se soočilo z grško filozofijo ter se izrazilo tudi z njenim izrazoslovjem. Nekaj najbolj znanih: sv. Avguštin, sv. Atanazij, sv. Ciprijan, sv. Janez Krizostom, sv. Ignacij Antiohijski, sv. Irenej… V glavnem so bili vsi svetniki in škofje.

Kar me je posebej razveselilo je bilo to, da je papež predvčerajšnji nagovor posvetil meni izredno dragocenemu avtorju: Dioniziju Areopagitu, ki me spremlja že več kot 10 let, vse od novicata dalje, in sem o njem pisal tudi diplomsko nalogo.

Zakaj mi je torej Dionizij Areopagit dragocen? Ko sem bral različne duhovne avtorje - npr. sv. Bonaventura in sv. Janez od Križa - sem opazil, da na ključnih, “močnih” mestih navajajo Dionizija… in tako sem se začel zanimati zanj.

Na kratko o njem: gre za neznanega avtorja iz 6. stoletja, ki si je privzel ime svetoposemske osebe iz Apostolskih del (Apd 17,32-34Apd 17,32-34
Slovenian: Slovenski standardni prevod (1997) - SSP
32 Ko so slišali o vstajenju od mrtvih, so se eni norčevali, drugi pa so rekli: »O tem bi te poslušali kdaj drugič.« ³³ Tako je Pavel odšel iz njihove srede. ³⁴ Nekateri možje pa so se mu pridružili in sprejeli vero. Med temi je bil Dionizij Areopagít, potem žena po imenu Dámaris in še nekaj drugih.

). Imamo ga za utemeljitelja krščanske mistike, ki je v mistiko vnesel t.i. “negativni govor”. Gre za to, da o Bogu pravilneje govorimo kaj Bog ni, kot pa kaj Bog je. S tem ohranjamo prostor spoštljivosti in zavest o njegovem preseganju vsakršnega izrekanja.  “Negativni govor” vodi v češčenje, v tišino, v preprosto nad-pojmovno komunikacijo z Bogom, saj besede enstavno ne morejo ustrezno izražati Božjih resničničnosti.

Druga značilnost Dionizijeve teologije pa je njena estetska, anti-apologetična komponenta: resnica je nekaj lepega, nekaj kar privlači ljudi, saj smo ustvarjeni zanjo. Ni je potrebno torej braniti, ampak samo izpostaviti, pustiti, da njena luč sama razsvetljuje tiste, ki luč iščejo. Kogar zanima ta vidik teologije, mu pripročam da se sreča s teologijo lepote P. Evdokimova.

Več o Dioniziju objavljam v eseju na dnu tega prispevka.

Kar je bilo zame v papeževem govoru novo, je bila misel, da je Dionizij danes aktualen ne samo ker zahodnemu (katoliškemu) kristjanu približuje vzhodno (pravoslavno) izkušnjo, ampak da je graditelj mostov do vzhodnih religij, ki jim je negativna govor o Bogu zelo blizu (papež je tu po vsej verjetnosti mislil predvsem na budizem).

Ko se srečujem z življenjem in deli mojih predhodnikov v veri, ki so tudi meni omogočili da je moja vera globlja, tako duhovno kot intelektualno, dejansko doživljam lepoto tega občestva svetih, v katerega katoličani verujemo. Še veliko “očetov” v veri imam: od preprostih zaljubljencev v Boga kot je sv. Frančišek do izrednih mislecev (v zadnjem času prebiram spise J.H. Newmana, ki bo jeseni razglašen za blaženega, in upam, da o njem enkrat napišem prispevek za blog, ker je res izredna osebnost).

Kdo pa so tvoji očetje in sopotniki v veri? Prepričan sem, da jih ima vsak in bi bil vesel če si jih podelimo - v komentarjih.

Preberi vse »

Stvari zasijejo v svoji lepoti šele, če jih gledamo na pravi način. Gornji primer je razviden: kdor hoče razumeti, kaj je rozeta, si jo mora ogledati od znotraj in to po možnosti v trenutku, ko je obsijana s soncem. Kdor isto rozeto gleda v istem trenutku od zunaj, ne vidi nič posebnega.

Danes je praznik binkošti, dan, ko je Bog poslal Cerkvi Svetega Duha. Kdor hoče razumeti Cerkev, mora tudi njo gledati od znotraj, ne v njeni zgolj naravni (npr. sociološki) dimenziji, ampak obsijano z razsvetljenjem in milostjo Svetega Duha. V Duhu šele odkrijemo lepoto in bistvo Cerkve. Kot vedno velja tudi tu: resničnost posamezne stvari začnemo odkrivati šele, ko to stvar vzljubimo. Če to velja že za stvari, koliko bolj to velja za vse, kar je živo! Za ljudi, za Cerkev, za Boga…

Ena izmed lepših slik s poti po Sveti deželi je tudi tale spodaj. Kaj pa je na njej… to je nagradno vprašanje! Nahaja se na enem izmed krajev, ki sem jih v preteklih dneh obiskal in je tudi omenjen/opisan v enem izmed prispevkov. Sprašujem torej po tem “kaj” je na sliki in “kje”.

Nagrada pa je DVD z izborom fotografij Svete dežele v polni ločljivosti in nekaj kratkimi filmi (eden je že objavljen na strani).

Odgovore sprejemam kot komentar na tej strani ali pa po mailu in sicer do vključno z nedeljo.

Takorekoč zadnji dan, preživet v celoti v Sveti deželi - jutri nas čaka samo še let domov. Obiskali smo dve zanimivi mesti: park Timna in Bet Guvrin. Vedno sem vesel, ko se na enem mestu zružijo tako naravne lepote kot bogata zgodovina. In to Timna ima, ima pa tudi svojo komercialno plat, saj je park turistično zastavljen, a temu se da tudi uspešno izogniti. Timno oglašujejo kot najstarejši (Saolomonov) rudnik bakra, katerega začetki segajo v leto 4000 pred Kristusom. Ime kralja Salomona tu pač vedno pali, čeprav je živel cca. 1000 let pred Kristusom in so bili pred njim tu rudo kopali tako Egipčani kot kasneje Rimljani in Nabatejci. Pozabil sem omeniti: Timna se nahaja malo severno od Elata, se pravi na robu Sinajskega polotoka, ki je bilo skozi zgodovino skoraj vedno pod upravo oz. vplivom Egipčanov (Ptolomejcev).

Kaj se torej tu da videti? Poleg ostankov rudnika, peči za topljenje bakra, lokalnega egiptovskega svetišča, imamo tudi naravne znamenistorsti: ker gre za kamnito puščavo, kjer veter precej piha, je tako z erozijo nastalo več zanimivih oblik, npr. t.i. “Salomonovi stebri” in “Mušnica” - na sliki. H komerciali pa spada tudi umetno jezero. Pristna pa je vgravirana slika faraona, ki daruje boginji Hathor, velika je cca. 80 cm, izvira pa iz 12. stoletja pred Kristusom in se nahaja med “Salomonovimi stebri”.

Na poti proti Tel Avivu, od koder bomo poleteli, smo se je nahajala tudi naša zadnja arheološka točka: Bet Guvrin. Tu je teren povsem drugačen: kamenine so svetle in izredno mehke, tako da so nekdanji prebivalci prebivališča izkopavali v tla, kar je bilo zgrajeno na površju, pa danes ne obstaja več. Bet Guvrin je s svojim drugim imenom Mareša omenjen tudi v Svetem pismu: Joz 15:44Joz 15:44
Slovenian: Slovenski standardni prevod (1997) - SSP
44 Keíla, Ahzíb in Maréša – devet mest z njihovimi vasmi;

. Poselitev je bila konstantna od 10. stoletja pred Kristusom dalje in Mareša je igrala pomembno vlogo v različnih obdobjih, tako v času združenega Izraelskega kraljestva, kakor v Perzijskem, Rimskem in Bizantinskem obdobju.

Kar nekaj zanimivih stvari je mogoče tu še danes občudovati: npr. starodavni podzemni golobnjak, kjer so gojili golobe tako za kultno rabo kot za prehrano. Izredno ohranjena je stiskalnica oliv, podzemne cisterne za hrambo vode in družinski grobovi v različnih oblikah, najbolj znani so tisti v obliki zvonov.

S tem se naše potovanje zaključuje. Bilo je zelo bogato in še veliko bi se da dalo napisati o njem. Hvaležni smo prof. Garutiju da nas je popeljal na to pot in predvsem za njegovo obsežno znanje, ki ga je delil z nami. Vsi upamo, da nam bo poznavanje teh krajev pomagalo k boljšemu poznavanju in razumevanju Svetega pisma.

Oglej si vse slike »

Kot se spodobi v puščavi nisem imel dostopa do interneta, da bi lahko še isti dan objavil poročilo dneva, zato spodnje objavljam z zamikom.

Naše študijsko potovanje se počasi bliža koncu, začeli smo na severu Izraela, pomikamo se proti jugu in tako smo danes ves dan preživeli v Edomski puščavi. Gre za puščavo s kamninami značilne rdečkaste barve. Z arheološkega vidika je zanimiva, ker tu najdemo tri starodavna Nabatejska mesta. Gre za ljudstvo, katerega izvor ni povsem poznan, poseljevali pa so področja današnje Jordanije, Izraela, Palestine in Sirije. Njihovo najbolj znano mesto je Petra v Jordaniji, dejavnost pa je bila predvsem trgovanje.

Mesta, ki smo jih obiskali so: Mamshit, Shivta ter Avdad. Arheološki ostanki so predvsem iz bizantinskega obdobja (l. 324-640) in so zelo dobro ohranjeni, impresivni pa so predvsem ostanki tržnice, gostilne, cerkva, krstilnikov, mozaikov, stiskalnic grozdja in oliv.

Pot, ki ni bila brez nevarnosti (glej sliko na desni) smo nadaljevali do skrajne južne točke Izraelska države - do Elata. Gre za obmorsko (desni krak Rdečega morja) turistično mesto s pristaniščem in letališčem sredi mesta - to pa zato, ker je Izrael na tem mestu širok le 10 km, stisnjen med Egipt in Jordanijo. Smo doživeli pristajanje letala tik nad našimi glavami, zanimivo.

Kot sem že omenil v prejšnjih prispevkih, leži Izrael na geološki prelomnici, kjer se srečujeta azijska in afriška geološka plošča. Velika depresija, v kateri leži Mortvo morje, je posledica tega, a ne edina. Ena izmed lepših za pogledati so prelomi geoloških plasti, eden izmed najbolj znanih je krater Ramon, ki je največja prelomnica na svetu, dolga 40 km, široka 2-10 km. Nekaj čudovitih fotografij sem naredil na tem mestu (mimogrede: fotoaparat, ki ga uporabljam, je Canon SX 100 IS).

Seveda pa se nismo mogli upreti vabilu Rdečega morja, ki je polno življenja in če imaš masko, imaš kaj videti! Kopanje je bilo več kot zaslužena nagrada po celodnevni hoji po puščavi pod žgočim soncem, zaradi katerega pa je Antonio, moj sopotnik na avtobusu, dobil tudi blago obliko sončarice. Mene je obvaroval malo smešen, a učinkovit slamnat klobuk, ki sem ga kupil v Jerihi. Na sliki je v ozadju videti pristanišče Aqaba v Jordaniji.

Vse slike:

Oglej si vse slike »