Ena izmed lepših stvari je, da vsak narod pripravi svojo lokalno hrano, posebej popularna so indijska (razne curry omake), indonezijska (sojini špageti) in brazilska (caipiriña in churrasco).

Več pa naj povedo slike… (manjkajo slike s sv. maše, s katero smo praznovanje začeli).

Aja, še to, obleka, ki jo nosim jaz, je afriška, darilo br. Godfeya iz Kenije.

Tomaž Bukovec

Življenje okoli nas ima tisoč obrazov in v želji, da spoznam novega, sem se odločil, da spoznam samostanskega. Življenje, misli in vero ljudi v meniških kutah. V določenih samostanih živijo meni hi in v drugih redovniki, nune in redovnice, se pa njihovo življenje močno razlikuje. Menihi in nune se posvečajo molitvi ter so popolnoma predani Bogu v zaprtem svetu samostana (kartuzijani v Pleterjih in cistercijani v Stični ter sestre klarise in karmeličanke), redovniki in redovnice pa živijo z Bogom ter seboj v molitvi, poleg tega pa svojo vero posredujejo tudi ljudem okoli sebe, širijo evangelij.
Potrkal sem torej na vrata kapucinskega samostana v Vipavskem Križu v Vipavski dolini. Ni preprosto vstopiti v samostan in se pridružiti redovnikom, ki svoj čas namenjajo molitvam, kot njim ni preprosto sprejeti medse novega »brata bolj svobodnih misli«, precej daleč od vere in zakramentov. Pred vrati sem se spraševal, kam prihajam. Med ljudi, katerih pogled je usmerjen le v molitev, med stare nezaupljive redovnike dolgih brad, ki živijo v svojem svetu, v katerega mi ne bodo dovolili pomoliti niti nosu? No, potem so se odprla vrata.

Postulant za en dan

Vrata mi je odprl 45-letni brat Štefan Kožuh, predstojnik samostana in novoizvoljeni predstojnik slovenskih kapucinov, ki jih 33 živi v sedmih samostanih. Razkazal mi je moj novi dom, skromno jedilnico in kuhinjo, kjer si sami pripravljajo zajtrk in večerjo, v klavzuro, kjer so njihove skromne sobe, pa me ni popeljal. To je posvečeni prostor, namenjen le njim, jaz pa sem kot gost in »postulant za en dan« dobil sobo v drugem delu samostana, eno izmed sob za obiskovalce duhovnih vaj. Preprosta soba z umivalnikom in posteljo ter omaro naj bi bila razkošnejša, kot so njihove sobe. S to razliko, da v njihovih visijo križi, v moji pa ga, kar se mi je zdelo nenavadno, ni bilo. Tega, ali bom dobil habit, njihovo redovniško obleko z značilno kapuco, ki jim je prinesla ime, nisem niti vprašal, kajti včasih človek vendarle ne sme v enem trenutku preskočiti vseh stopnic.
V kapucinskem samostanu v Vipavskem Križu živi pet redovnikov in postulant (kandidat). Najstarejši, skoraj osemdesetletni brat Franček Hrastnik, predstojnik brat Štefan Kožuh, Damijan Frlan, ki se približuje sedemdesetim letom, 38-letni brat Vlado Kolenko, ki je hkrati krajevni župnik, tu pa sta še 39-letni Jaro Kneževič in postulant, 31-letni Damjan Knez. Kapucini so redovniki, zapisani preprostosti in skromnosti.

Vozli zaobljube

»Molitev je ob šestih, v koru, « se mi je nasmehnil brat Štefan. »Če se nam želite pridružiti v molitvi. « Redovniki redno molijo trikrat dnevno po eno uro, opoldanska molitev pa je krajša. Ob 6.00, ob 12.00 in ob 18. uri. Prve pol ure namenijo skupni molitvi, v drugem delu pa osebni tihi molitvi. »Molitveno bogoslužje molimo vsi redovniki in je neke vrste naše duhovno služenje Cerkvi in svetu. Verjamemo, da se milost molitve razliva na vse človeštvo. To je naš poklic, « je pripovedoval brat Štefan.
Ob 18. uri sem bil tam. Sedel sem v klop in sklenil roke. Besede molitve so se tiho sprehajale med zidovi in med vsako vrstico so redovniki postali. Kot bi vsako izrečeno besedo posebej premislili, se ustavili v hitenju življenja in potem nadaljevali. Del molitve smo izrekali bratje na levi strani, del drugi trije. Le brat Franček je ves čas molčal. Osemdesetletni brat je klic za pot med kapucine zaslišal pri petdesetih letih. Breme starosti in invalidnosti (je civilni invalid vojne, saj mu je bomba odtrgala levo roko in poškodovale prste desne) mu tistega večera ni dovolilo glasne molitve. Redovniki so bili v habitih, preprostih kapucinskih kutah, prepasani z vrvjo s tremi vozli, ki spominjajo na zaobljubo pokorščine, uboštva in čistosti.
Večerja je bila preprosta, skupaj smo pomili posodo in sedli za mizo ter se začeli pogovarjati o tisočih
stvareh. »Spoved postaja pogovor, lahko je samo pogovor in ni nujno, da se zgodi za zamreženo spovednico. Spoved je orodje Boga, ki izbriše zlo, greh in človek lahko začne znova,« je pripovedoval brat Jaro. Za vsa vprašanja smo našli odgovor. Potem so začeli pripovedovati zgodbe svojih življenj.
Štefan je po končani osnovni šoli odšel v kapucinsko semenišče v Ljubljani, obiskoval moščansko gimnazijo, študij pa je potem nadaljeval na teološki fakulteti.
Brat Damijan je po končanem osmem razredu iz rodne Poljanske doline odšel h kapucinom v Škofjo Loko, nato v kapucinsko gimnazijo v Osijeku, študij pa je nadaljeval na teološki fakulteti. Vlado je kapucine poznal od majhnega, obiskoval je mašo v župnijski cerkvi in ministriral. Kot pravi, je pričakoval vprašanje, ali se bo zapisal duhovnemu poklicu. Po osnovni šoli se je vpisal na Poljansko gimnazijo v Ljubljani, bival je v kapucinskem semenišču, kar pa še ni pomenilo obveznega vstopa med redovnike. Po svoje ga je prepričala učiteljica biologije, ki mu je ob odločan

ju za noviciat dala popravni izpit iz svojega predmeta in mu ob tem očitala, da še ne pozna resnice bivanja. Nadaljeval je s ‘študijem teologije in danes je samostanski brat ter krajevni župnik, znan tudi kot dober atlet. Noč se je odmikala in besede so tekle. Nismo gledali televizije, nismo poslušali radia, celo na časopis, ki je ležal na mizi, smo pozabili.

Drugačna zgodba

Jutro smo začeli z molitvijo. Glas bratov je tiho pel, bratu Frančku je noč prinesla moči in besede so se prelivale v Božje misli. Ob meni je bil brat Jaro in iz glasne molitve smo prešli v tiho. Moje misli ne znajo moliti in zato sem razmišljal o zgodbi brata ob sebi. Otroštvo je preživel na Bledu, svet se gaje, kot je govoril, bolj prijel. Ni bil goreč vernik, končal je srednjo šolo in se lotil študija gozdarstva. Kot je pripovedoval, je bilo njegovo življenje polno skušnjav in pregreh, po vseh prekrokanih nočeh pa srce prazno. Spoznal je dekle, Mirjam, določila sta že datum poroke. Potem ko je nekaj mesecev negoval bolnega očeta v Srbiji in seje z njim na smrtni postelji vrnil v Slovenijo, se je v njem nekaj prelomilo. Začel se je spraševati, kje bo bolj ljubil vse okoli sebe. Odšel je h kapucinom in se lotil študija teologije. Njegov smeh je umirjen, pogovor z njim topel, ves čas pa imaš občutek, kot da ti ni povedal še vsega. Počasi je vstal in se prekrižal. Ja, zanimivo vprašanje. Kje boš bolj ljubil?
Z jutranjim obredom ni bilo konec molitev. Redovniki so oblekli albe, mašniške obleke, postulant Damjan ministrantsko in stopili smo v kapelo, kjer so bili zbrani verniki. K jutranji maši. Mašo je vodil brat Vlado, verniki so tiho molili, redovniki pred oltarjem, ki se jim je pozno ponoči pridružil tudi brat Joško, pa so delovali sveto in bogato, niso pa bili nekje daleč. Morda ne zaradi vseh pogovorov večer pred tem.

Maša se je končala, v zakristiji so še pomolili in dan se je začel. Preprost zajtrk z obvezno molitvijo pred obedom in načrtovanja dela. Vlado je imel obveznosti v župniji, brat Štefan je dokončeval prevod pred obiskom generalnega ekonoma reda iz Rima, postulant Damjan, brat Joško in avtor tega zapisa pa smo se odločili, da pokosimo travo na vrtu. Pozno zvečer se nam je pridružil brat Joško Smukavec, kapucin v Ljubljani, ki je prihitel iz Škocjana pri Novem mestu, kjer je obiskal skupnost zdravljenih odvisnikov Cenacolo. Redovnik, ki mu je Bog podaril poleg drugih darov smeh in dobro voljo.

Pri delu ni razlike

Pod samostanom imajo manjši vrt z vrtninami, trtami in sadnimi drevesi, predvsem pa veliko trave, ki jo je bilo treba pokositi in sem nekako prišel z dežja pod kap. Doma stalno kosim, potem pa grem v samostan, da bi preživel dan brez mobitela in računalnika, pa spet kosim.
Hiteli smo, da je teklo z naših ramen, kasneje pa se nam je pridružil še brat Štefan, kot eden izmed enakih. V vroči pripeki sva z bratom Joškom sedla na kamnito škarpo, nad nama so se dvigale razvaline gradu in
35-letni brat je začel pripovedovati o svoji poti. Po končani srednji šoli je pet let delal na žagi, potem študiral agronomijo in se medtem srečal z zelo vernim dekletom. V iskanju svojega miru je za pet dni odšel v samostan Pleterje in se vrnil pomirjen, da to ni življenje zanj. Po diplomi se je srečal s kapucini in ko mu je dekle reklo, daje njegovo srce preveliko, da bi ga daroval samo enemu, odšel v Vipavski Križ, v prošnji za sprejem napisal resnico svojega življenja ter odšel naravnost v novinciat v Italijo.
»Nekoč me je neki magister vprašal, ali imam težave z alkoholom. Ja, sem mu odgovoril, vendar ne zaradi sebe. Takrat mi je dal napotek za življenje. Če obsojaš ljudi zaradi njihovih dejanj, ne boš nikoli svoboden. Iz svojih izkušenj se nauči sočutja, biti z ljudmi in jih razumeti. Njihove napake in bolečine, stiske in življenje …« je pripovedoval Joško. Opisoval je delo kapucinov z mladimi, starimi in bolnimi, govoril o nadomeščanju ter pomoči različnim župnikom pri verskih obredih, preprosto, o njihovih poteh.
Opoldne smo spet molili, klepetali pri kosilu o bratih v novinciatu, kamor bo jeseni odšel tudi Damjan in kjer so danes štirje fantje iz Slovenije. V Vipavskem Križu vsak julij pripravijo tritedenske Izkušnje poklicanosti, da lahko fantje spoznavajo in preizkusijo samostansko življenje z brati. Naslednji korak je pripravništvo, postulat v njihovem samostanu, priprava za redovniško življenje pa poteka v novinciatu v Italiji. Šele po njej sledi zaobljuba, najprej prva in potem po nekaj letih večna, so pa med njimi teologi in tudi redovniki, ki se ne odločijo za teološki študij.
Po kosilu je k nam prisedla kuharica Milka Koren iz Cola, ki jim vsak dan že 12 let kuha kosilo. Po odličnem obedu je kot mama sedla s skodelico kave ob nas in vse skupaj je bilo, kot bi se srečala velika družina ob sproščenem pogovoru. O tem, kako je nekoč Damijan zaigral na harmoniko in sta potem z Joškom zaplesala, o tem, kako brat Štefan ne zna plesati, o posvetnih zadevah in življenju. Pa o Delavnicah molitve in življenja, ki so se iz njihovega samostana razširili po vsej Sloveniji, njihovem domu duhovnih vaj, ki je odprt za skupine in po dogovoru tudi posameznike.
»Sv. Frančišek je bil človek, ki je v vsem in vseh videl božjo podobo ter si želel predvsem, da ne bi bilo meja in nasprotovanja med ljudmi. Naše poslanstvo je videti v vsakem človeku božjo podobo, v vsakomur nekaj dobrega, « je pripovedoval brat Joško.

Ko so se za menoj zaprla samostanska vrata, se mi je pogled sprehodil po Vipavski dolini in so mi besede odzvanjale v mislih. Kako je življenje preprosto, če znaš odpreti svojo dušo in misel, če beseda pripoveduje o življenju in duhovnosti, če prideš v samostan pa tam srečaš ljudi, za katere lahko rečeš, da so bratje vere ter odprtih misli, pogovorov in src. Manj smo govorili o svojih dilemah, težavah in stiskah.
Kako je že rekel sv. Frančišek?

Kdor ne razume, naj bo hvaležen, saj mu je prihranjena ena nič kaj lepa reč…

To priznanje, ki ga daje Cerkev vesti, pa je bilo in je še vedno s strani kristjanov včasih napačno razumljeno. V čem je to zmotno razumevanje? Izpostavi bi naslednje zmote:

1. Vest je popolnoma avtonomna.
2. Vest se ne more motiti.
3. Vest je stvar čutenja.

Ad 1.: Vest ni preprosta danost, ampak je nekaj, kar se v človeku oblikuje - v otroških letih z vzgojo, kasneje pa s posameznikovim prizadevanjem za poznavanje resnice pa tudi z moralnim življenjem samim, saj se vest ob posameznih dejanjih “oglaša” bodisi z odobravanjem ali zavračanjem določenih dejanj. Kristjan svojo vest oblikuje ob Božjih zapovedih, ki v veliki meri vsebujejo naravni zakon, in ob učenju Cerkve, ki je avtentični učitelj in razlagalec, ko gre za moralna vprašanja.

Ad 2.: Vest se lahko moti, saj je lahko napačno oblikovana.

Ad 3.: Vest bolj govori našemu razumu kot našemu srcu,  tudi katekizem definira vest kot “sodbo razuma, ki v primernem trenutku ukaže človeku, naj stori dobro in se izogne zla”. Poleg tega pa: tudi greh včasih privlači naše srce, ali ne? Čutenje torej ni merilo, tudi zato ne, ker je vest glas, ki v človeku, ki ga ne upošteva, postopoma zamre in zanj postanemo gluhi oz. kot rečemo: vest se ne oglaša več. Glede te tretje točke kritiziram tudi misel, ki je večkrat navzoča: “Kako je lahko nekaj narobe, ob čemer se tako dobro počutim?”

Po zmotnem pojmovanju naj bi bila vest kakor igla na kompasu: vedno kaže smer proti severu, tako naj bi vest vedno kazala proti dobremu/Bogu in za človeka naj bi bilo dovolj, da bi sledil vesti. V resnici pa je ustrezneje, če vest primerjamo z alarmno napravo: ta nas opozori na nevarnost, a je koristna le, če je tudi pravilno nastavljena. Če je npr. hišni alarm nastavljen tako, da se prižge za vsako malenkost - recimo ko se na stopnišču pojavi mačka - je neuporaben. Prav tako pa je neuporaben, če se nikoli ne oglasi in ne zazna, da je nekdo vlomil v hišo. Tako je tudi z vestjo: če se oglaša za vsako malenkost, temu rečemo skrupulozna vest, če pa se ne oglaša nikoli pa neoblikovana ali “kosmata” vest. V obeh primerih bi jo bilo potrebno pravilneje “nastaviti”.

Možno pa je tudi, da se človek, čeprav vztrajno in iskreno išče resnico, moti v svoji vesti. Kot vedno velja tudi tu pravilo, da proti svoji vesti ne smemo nikoli ravnati. Čeprav se torej nekdo objektivno gledano moti, pa je dolžan poslušati glas vesti in mu slediti, a kot vedno je vsak dolžan skrbeti za pravilno oblikovanje svoje vesti.

Ponudila se mi je priložnost, da gornje besede uresničujem ne samo v prenesenem smislu – z življenjem, ki naj bo čim bolj podobno Jezusovemu – ampak tudi dobesedno: obiskati kraje, kjer je živel Jezus, kjer se je sprehajal s svojimi učenci, učil množice, ozdravljal in končno tudi: kjer je za nas trpel in umrl.
Letošnji obisk v Sveti deželi je bil zame že drugi, saj imamo v Sloveniji lepo navado, da diakoni nekaj mesecev pred duhovniškim posvečenjem romajo v Sveto deželo. Čeprav je od tega mojega prvega romanja že pet let, pa so mi kraji seveda še živo pred očmi. In kar je najlepše: spomini ob prebiranju evangelijev vedno znova oživijo, postanejo konkretni in otipljivi. Spomnim pa se, da sem moral »popraviti« kar precej predstav, ki jih je o teh krajih ustvarila moja domišljija preden sem jih obiskal. Zato Sveti deželi pravijo tudi »peti (5.) evangelij« - nekakšen nov pogled na Jezusovo življenje in njegovo oznanilo.
Čeprav je bilo potovanje predvsem študijsko – pod odličnim vodstvom prof. Garutija, ki je v Jeruzalemu preživel kar 13 let in tam redno predava – pa je bilo veliko trenutkov, ki so nas tudi duhovno močno nagovorili. Nemogoče je na kratko strniti vse vtise, saj smo obiskali več kot 25 različnih krajev, od najstarejšega mesta na sveta Jerihe, kjer imamo še več kot 11.000 let stalne poselitve – do cvetočih krščanskih mest iz nabatejskih časov. Zato bi na opisal le eno mesto, ki se mi je posebej vtisnilo v spomin in mi je odkrilo nov pogled na Petrovo izpoved vere. O tem beremo v Mt 16,13-20. Jezus je učence popeljal v pokrajino Cezareje Filipove, kjer jih je vprašal »Kaj pa vi pravite kdo sem?« Peter odgovori: »Ti si Mesija, sin živega Boga« in nato sledi Jezusova obljuba: »Ti si Peter in na tej skali bom sezidal svojo Cerkev in vrata podzemlja je ne bodo premagala.«. Tekst, ki ga beremo v evangeliju je razumljiv, postane pa veliko bolj živ ob obisku samega kraja, kjer se je to zgodilo. Danes se mu pravi Banias, kar je arabska različica poimenovanja grškega pastirskega božanstva Pan, kateremu v čast je bil v Jezusovem času tam postavljen tempelj. Pred tem se je na tem mestu častilo Baala, kanaansko božanstvo plodnosti pa tudi mrtvih in podzemlja. Tempelj je postavljen ob jami, kjer je bil v Jezusovem času eden izmed treh glavnih izvirov Jordana (po potresu v 19. stoletju pa se je premaknil kakih 50m niže). Imamo torej: ogromno skalo, izvir reke (od katere je odvisno vse življenje v tem delu dežele) in »peklensko« jamo. Kako lepše bi lahko Jezus ponazoril svoje besede: »Ti si Peter, Skala, na tej skali bom sezidal svojo Cerkev!«. Peter, ko je gledal to ogromno skalnato gmoto nad seboj, je gotovo moral slutiti kako velika je ta Jezusova obljuba. In: »Peklenska vrata je ne bodo premagala!«: nekdanji Baalov tempelj na tem kraju je porušen, porušen bo tudi tempelj posvečen pastirskemu božanstvu Panu, kajti tu je sedaj pravi Pastir, Jezus, ki svojo pastirsko oblast podarja Petru: »Dal ti bom ključe nebeškega kraljestva; in kar koli boš zavezal na zemlji, bo zavezano v nebesih; in kar koli boš razvezal na zemlji, bo razvezano v nebesih.« Kot na tem kraju izvira reka Jordan, ki napaja celotno deželo, tako sedaj Jezus na Petru zida Cerkev, ki bo tisto orodje, ki bo z Božjo milostjo prepojilo ves svet.
Prepotovali smo celotno deželo, od gora zelene Galileje, do edomskih puščav, kopali smo se tako v Rdečem kot Mrtvem morju… a na vsakem koraku smo čutili tudi bolečino ljudi, ki na teh svetih tleh še vedno hrepenijo ne samo po miru, ampak tudi po osnovnih človekovih pravicah, po svobodi in pogledu, ki bi se ne ustavil ob zidu sovraštva, ki na mnogih mestih tragično ločuje judovsko od arabskega prebivalstva.
Obisk Svete dežele je bogata izkušnja, za katero sem hvaležen in bi jo privoščil vsakomur.

Slike iz Baniasa:

1. ohranim izvirna imena datotek (ne uvažam preko raznih dodatkov)
2. izbrišem ponavljujoče se slike in vse, ki so nekvalitetne
3. pregledam vse slike in po potrebi naredim izrez, običajno pa dodam nekaj barvne saturacije (bolj žive barve naredijo sliko običajno lepšo)
4. naredim izbor za javno objavo in te slike zmanjšam na ustrezno velikost

Tako sem naredil tudi s slikami iz Svete dežele, le da sem se sedaj srečal tudi še eno zanimivo stvarjo - s t.i. geocodingom, dodajanjem geografskih lokacij v samo sliko. Kaj je torej to? Nič novega ni, da ko naredimo sliko, da se v samo sliko zapišejo t.i. EXIF informacije, to so osnovne informacije o parametrih slike: od vrste fotoaparata, datuma posnetka do optičnih informacij kot so čas in odprtost zaslonke, goriščna razdalja, uporaba flasha in podobno. Tudi v fotogaleriji mojih slik se ti informacije izpisujejo, saj znajo biti zanimive za učenje kako napraviti fotografijo določenega tipa.

Geocoding pa pomeni, da poleg teh informacij dodamo še GPS koordinate, kje je bila fotografija narejena. To ima dve prednosti: ni si potrebno zapomniti oz. zapisovati kje je bila slika posneta (če greš na izlet v Rim, kjer obiščeš 10 cerkva in poslikaš njihovo notranjost, sem prepričan, da boš že po nekaj dneh pozabil kje je bila narejena kaka slika). Druga prednost pa je, da si lahko takšne fotografije s pomočjo progamov ali storitev, ki podpirajo geocoding ogledaš tudi na zemljevidu. Naj omenim tu le flickr, Panoramio, Google Maps/Earth in podobne, ki to omogočajo, a tudi sam sem svojo galerijo dodelal tako, da prebere geo informacije in jih izpiše na zemljevidu - tule je primer.

Kako torej dodamo GPS informacije v sliko?

V osnovi so tri možnosti:

1. Optimalno je, če tvoj fotoaparat že vsebuje GPS sprejemnik in že sam vpisuje potrebne informacije v sliko - takih modelov je zaenkrat zelo malo.
2. Ročno vpisovanje je najlažje s kombinacijo za to namenjenih programov, npr. Picasa / Google Earth ti omogočata, da izbereš sliko in samo klikneš na mesto na zemljevidu, kjer je bila slika posneta. Ročno dodajanje je kar naporno, saj si je potrebno zapomniti kje so bile slike narejene in obdelati je potrebno vsako sliko posebej.
3. Če tvoj fotoaparat nima vgrajenega GPS sprejemnika je najboljša možnost ta, da si nabaviš tako GPS napravo, ki shranjuje podatke o prehojeni poti in zna te podatke prenesti tudi na računalnik. Obstajajo GPS napravice namenjene izključno temu - to so t.i. GPS loggerji, ki so žepne velikosti in stanejo od 50 EUR naprej, npr. Holux M-241 ali PhotoTrackr. Enostavno ga daš v torbo in naprava vsako sekundo shrani pozicijo, kar je koristno tudi samo po sebi, če želiš kasneje analizirati opravljeno pot. Priložen računalniški program (ali pa npr. RoboGEO) potem sinhronizira podatke iz GPS naprave s samimi slikami (zato pazljivo pri nastavljanju datuma in ure na fotoaparatu).

Sam sem sklenil, da v bodoče geokodiram vse moje posnetke, saj ko vidim kako lepo sliko, sem vedno zelo vesel če je na razpolago tudi informacija kje je bila slika posneta. Potiho namreč upam, da se komu tudi kaka moja slika zdi lepa…

Kako pa tebi spregovori?

Kar me je posebej razveselilo je bilo to, da je papež predvčerajšnji nagovor posvetil meni izredno dragocenemu avtorju: Dioniziju Areopagitu, ki me spremlja že več kot 10 let, vse od novicata dalje, in sem o njem pisal tudi diplomsko nalogo.

Zakaj mi je torej Dionizij Areopagit dragocen? Ko sem bral različne duhovne avtorje - npr. sv. Bonaventura in sv. Janez od Križa - sem opazil, da na ključnih, “močnih” mestih navajajo Dionizija… in tako sem se začel zanimati zanj.

Na kratko o njem: gre za neznanega avtorja iz 6. stoletja, ki si je privzel ime svetoposemske osebe iz Apostolskih del (Apd 17,32-34). Imamo ga za utemeljitelja krščanske mistike, ki je v mistiko vnesel t.i. “negativni govor”. Gre za to, da o Bogu pravilneje govorimo kaj Bog ni, kot pa kaj Bog je. S tem ohranjamo prostor spoštljivosti in zavest o njegovem preseganju vsakršnega izrekanja.  “Negativni govor” vodi v češčenje, v tišino, v preprosto nad-pojmovno komunikacijo z Bogom, saj besede enstavno ne morejo ustrezno izražati Božjih resničničnosti.

Druga značilnost Dionizijeve teologije pa je njena estetska, anti-apologetična komponenta: resnica je nekaj lepega, nekaj kar privlači ljudi, saj smo ustvarjeni zanjo. Ni je potrebno torej braniti, ampak samo izpostaviti, pustiti, da njena luč sama razsvetljuje tiste, ki luč iščejo. Kogar zanima ta vidik teologije, mu pripročam da se sreča s teologijo lepote P. Evdokimova.

Več o Dioniziju objavljam v eseju na dnu tega prispevka.

Kar je bilo zame v papeževem govoru novo, je bila misel, da je Dionizij danes aktualen ne samo ker zahodnemu (katoliškemu) kristjanu približuje vzhodno (pravoslavno) izkušnjo, ampak da je graditelj mostov do vzhodnih religij, ki jim je negativna govor o Bogu zelo blizu (papež je tu po vsej verjetnosti mislil predvsem na budizem).

Ko se srečujem z življenjem in deli mojih predhodnikov v veri, ki so tudi meni omogočili da je moja vera globlja, tako duhovno kot intelektualno, dejansko doživljam lepoto tega občestva svetih, v katerega katoličani verujemo. Še veliko “očetov” v veri imam: od preprostih zaljubljencev v Boga kot je sv. Frančišek do izrednih mislecev (v zadnjem času prebiram spise J.H. Newmana, ki bo jeseni razglašen za blaženega, in upam, da o njem enkrat napišem prispevek za blog, ker je res izredna osebnost).

Kdo pa so tvoji očetje in sopotniki v veri? Prepričan sem, da jih ima vsak in bi bil vesel če si jih podelimo - v komentarjih.

********************************************************

DIONIZIJ AREOPAGIT

(esej)

Uvod

Krščanska mistika je neločljivo povezana z imenom Dionizij Areopagit in njegovim spisom Mistična teologija. Prištevamo ga k cerkvenim očetom, to je k prvim krščanskim mislecem iz prvih stoletij po Kristusu, ki so svojo vero izrazili v jezikovnih in filozofskih pojmih takratne helenistične kulture. S tem so omogočili, da so se v krščanstvu prepoznali in ga sprejeli tudi drugi narodi, ki so bili kulturno daleč od judovstva, iz katerega krščanstvo izvorno izhaja.

Mistika

A vrnimo se k pojmu mistika. O čem govorimo, ko govorimo o mističnem?
V kontekstu krščanstva je mistično osebno-izkustvena plat vere. Mistika je torej integralni del vere, ne njen najpomembnejši, a vseeno bistveni del. Ko govorimo o mističnem, običajno govorimo o izkustvu, verskem izkustvu. Kot taka je bila mistika v zgodovini vseh verstev vedno nekakšno dopolnilo filozofsko-teološki refleksiji, ki je ohranjala odprt prostor za Božjo presežnost, nedoumljivost, izvirnost, nedokončnost in neulovljivost. Če kdo, potem mistik, ki nadpojmovno, lahko bi rekli intuitivno, izkuša Božji obstoj in njegovo navzočnost v svojem življenju in v vesoljstvu, ohranja to, čemur Hans Urs von Balthasar pravi teologija spoštljivosti – torej govor o Bogu, ki želi ostajati bistveno odprt za skrivnostno.

Dionizijeva identiteta

Ime Dionizij Areopagit je psevdonim. Njegove prave identitete še danes ne poznamo, ostali so nam samo spisi. A njegovo ime je več kot psevdonim, je psevdoepigraf: obstaja namreč zgodovinsko izpričani Dionizij Areopagit, Kristusov sodobnik in prijatelj sv. Pavla, ki se je po njegovem nagovoru na atenskem Areopagu odločil za krščanstvo. Temu Dionizijiju je naš – recimo mu tokrat navidezni Dionizij - pripisal svoje spise. To lahko trdimo na temelju notranje presoje besedil, razvitosti misli ter miselnih povezav z drugimi sodobnimi filozofi in teologi. S tem spise dokaj natančno umestimo v čas prehoda iz petega v šesto stoletje. Dionizij naj bi živel nekje v Siriji, po vsej verjetnosti pa je bil menih.
Zakaj se Dionizij trudil prikriti svojo identiteto in se skriti za drugim avtorjem? Je morda želel, da bi njegovi spisi imeli večji vpliv, če naj bi izvirali izpod peresa slavnega, celo svetopisemskega avtorja? Naj bi mu navidezno dopisovanje z apostolom Pavlom, Janezom in Timótejem prineslo nesporen apostolski ugled in avtoriteto? Ali pa se morda ni želel vključiti v tok v tistem času precej ostrih teoloških razprav, ki so se odvijala na področju nauka o Kristusovi naravi in osebi, ker se mu je zdelo, da te razprave kristjane bolj ločujejo kot povezujejo med seboj? Morda; prisluhnimo tu Dionizijevi misli iz njegove Mistične teologije: »Molimo, da bi po odvzemu vseh bivajočih stvari nadbitnostno slavili Nadbitnostnega, kakor (v svetišču) odstranijo vse, kar je ovešeno okrog svete podobe in moti čisto motrenje skritega ter jo razkrijejo tako, kot je bila na začetku. Zgolj z odvzemom samim pokažejo lepoto samo na sebi.« V tem odlomku že lahko slutimo Dionizijevo misel, da je resnica lepa in privlačna sama v sebi in da ne potrebuje svojih braniteljev, ampak oni potrebujejo njo.
Drugi možni razlog za Dionizijev umik v drug čas pa bi lahko bila njegova želja po teologiji, to je govoru o Bogu, ki bi bila nadčasovna. Če se teologija s svojimi izrazi poskuša približati večnim resnicam, naj bo tudi njen izraz zaznamovan čimbolj nadčasovno, kar ne pomeni distance do konkretnih življenjskih razmer, ampak bližino vsakršnim razmeram.

Dionizijeva teologija

Bolj kot Dionizijevo življenje pa nas zanima njegova misel. Njena osnovna struktura je v t.i. načelu izhajanja in vračanja. To znano miselno načelo je Dionizij prevzel od svojih novoplatonskih predhodnikov in sodobnikov: Platona, Plotina in Prokla. Načelo govori o tem, da vse, kar je, celotno stvarstvo in tudi človek kot mikrokoznos, izhaja iz enega počela: božanstva. K njemu se tudi vse vrača: v novoplatonistični inačici se bo stvarstvo kot celota in človek kot njegov del, nekoč manifestiralo kot del tega božanstva, iz katerega izhaja in naproti kateremu je usmerjeno. Podobno mišljenje danes srečamo v novodobnih gibanjih. Dionizij prevzame to načelo v njegovi osnovni zgradbi in ga pokristjani: po njegovi inačici je človek ne po svoji lastni naravi in zmožnosti, ampak po milosti poklican v območje božanskega, v skupnost z Njim, to je Bogom, ki se človeštvu daje. Tako je osnovni namen Dionizijevih spisov uvesti bralca v slavljenje Boga. Teologija v pravem pomenu besede, tako kot so jo uporabljali očetje, ne pomeni neke vednosti o Bogu, ampak predvsem spoznanje Boga prek občestva z njim, prek motrenja, kontemplacije oz. duhovnega poglabljanja - o  čemer bo v nadaljevanju še govora.
Dionizij se omejuje predvsem na posamezno človeško dušo na njeni poti oz. vzpona. Ta vzpon sestoji iz treh različnih faz.

Simbolična teologija

V prvi fazi – imenujmo jo simbolična faza – človek do spoznanj o Bogu prihaja preko simbolov. Človek sam od sebe namreč ni spodoben priti do Boga in ga zreti. Zato obstaja velika veriga hierarhij, ki izhajajo iz najbolj duhovnih virov, to je Boga, in posredujejo Božjo luč in zedinjenje z njim do povsem materialnih ravni, kjer človek začne svojo notranjo pot. Simbol torej odpira človeka Božjemu svetu in mu omogoča vstop v zrenje, to je v kontemplacijo. Dionizij predstavi tu dve hierarhiji simbolov: nebeško, ki jo opisuje v delu Nebeška hierarhija, in zemeljsko, ki jo opisuje v delu Cerkvena hierarhija. Ta dva hierarhično urejena simbolna svetova se stikata in omogočata prehajanje milosti, razsvetljenja in upodabljanja po Bogu iz nebeškega sveta, ki je božanstvu bolj priličen, v zemeljsko, cerkveno sfero. V obeh hierarhijah Dionizij simbole razdeli v tri trojice po tri, kar pomeni da imamo dve hierarhiji po devet simbolov, skupaj osemnajst simbolov, s pomočjo katerih se človek vpelje v božansko področje. Oglejmo si konkretno nekaj teh simbolov. Prva trojica so osnovni krščanski zakramenti: najprej krst, božansko rojstvo, rojstvo v duhovno življenje in kot tak je krst predstavljen kot osnova kakršnegakoli drugega vpeljevanja in približevanja Bogu. Nato je tu evharistija, Božja prisotnost pod podobo kruha in vina, znamenje občestva in edinosti, tako zunanje, medsebojne, kot notranje, saj evharistija povezuje ločene in razbite fragmente zavesti. Dionizij poudari tudi, da obstajajo pri evharistiji različne stopnje udeleženosti, pač glede na posameznikovo očiščenost, jasnost pogleda in prostost misli. Naslednji simbol je maziljenje, ki nakazuje navzočnost Svetega Duha.
Po teh in nadaljnih simbolih se človek očiščuje, razsvetljuje in zedinja z virom teh simbolov, to je z Bogom. Za vzor ima vedno simbole nebeške hierarhije, ta je namreč sestavljena iz devetih rodov angelskih bitij. Njihova značilnost je, da bitja, višje v hierarhiji, prejemajo več Božje luči in razsvetljenja, ki ju posredujejo nižjim angelskim bitjem. Tako celotna hierarhija teži k izviru luči, to je k Bogu samemu.

Pozitivna – katafatična teologija

To je Dionizijev simbolni svet. Človek z njegovo pomočjo napreduje v spoznanju in se pripravlja na drugo fazo svojega duhovnega vzpona, ki ga lahko imenujemo katafatična, zatrjujoča ali pozitivna faza, ki jo Dionizij obravnava v spisu O Božjih imenih. Gre za trditve, izreke o Bogu. Če je bil Bog v simbolni fazi dosegljiv predvsem po simbolih, pa gre tu za neposreden govor o Bogu, ki je utemeljen v Svetem pismu in izrazih, ki jih Sveto pismo navaja za označitev Božanstva. Tu srečamo pojme kot so Lepota, Življenje, Resnica, Luč, Svetloba, Dobrota in druge. Ta druga, to je katafatična, zatrjujoča faza, je seveda vzvišenejša kot simbolna, saj v njej zapuščamo materialni svet in se gibljemo samo še v pojmovnem, s katerim želimo dospeti do Božjega bistva. Spis O Božjih imenih je torej razglabljanje o zatrjevanjih, katerih namen je slaviti Boga, saj se je Bog s temi imeni razodel. Čeprav Dionizij nenehno opozarja, da se vse naštete trditve pri opisovanju Boga izkažejo za nezadostne, saj ne obstaja noben človeški pojem, ki bi ga lahko zaobjel, pa je vendar tako govorjenje legitimno, saj se Bog razodeva v svetu v vsej pristnosti. Ne gre torej za človeško modrost, ampak za kazanje tiste moči, ki jo je Sveti Duh položil v usta svetim pisateljem pri ustvarjanju Svetega pisma. Okvir izrekanja Božjih imen je liturgija, bogoslužje: pri imenih namreč ne gre za nekakšne kvalitete, s katerimi bi opisovali Boga, ampak za imena, ki nam jih je sam Bog razodel z namenom, da ga z njimi kličemo, torej častimo. Dionizijev spis O Božjih imenih in njegovo zatrjujočo teologijo preveva himnični duh čaščenja, zazrtosti in občudovanja.

Negativna – apofatična teologija

Šele zdaj – po prehojeni simbolni in zatrjujoči fazi - se lahko vrnemo k osrednji Dionizijevi misli, ki je zajeta v spisu Mistična teologija, ki je najkrajši, najpomembnejši in najvplivnejši Dionizijev spis saj je zaznamoval mnoge nadaljnje generacije pri odkrivanju njihove poti do Boga.
Celotna misel Mistične teologije je zasnovana na razlikovanju dveh momentov v Bogu: eden je nagib (moment) transcendence, presežnosti, to je nagib (moment) spoznanja Božjega bistva, kakor ga pozna Bog sam. Ta nagib (moment) se uveljavlja ne samo v odnosu do bitij, ki jih ustvarja, ampak tudi v odnosu do človeške misli, torej tudi znanja in besede, kar pomeni, da poznati Boga, kakor on sam sebe pozna, ni v človeški domeni. Drugi nagib  (moment) pa je nagib (moment) izhajanja, tu pa gre za spoznanje Boga, kakršno je možno glede na njegovo delovanje. Če poenostavimo: na temelju Božjega odnosa do drugih bitij, še ne moremo priti do določitve Božjega bistva. To je osnova misel, ki utemeljuje Dionizijevo Mistično teologijo.
Bog, ki je po tem razlikovanju oddaljen od bitij, ostaja v svoji intimni naravi skrit in nedostopen ne samo človeškemu umu, ampak tudi najvišjim angelskim bitjem v nebeški hierarhiji. V trenutku ko človeški um želi narediti prehod od Boga, kakršnega pozna iz njegovega razodevanja, do Boga, kakršen naj bi bil sam v sebi, ne more več drugega kot odvzemati božanstvu vse atribute, v končni fazi tudi tiste najbolj vzvišene, kot so »dobro«, »lepota«, »luč«, »bitje«, »življenje«…. kajti ti se na skrito Božje bistvo ne morejo aplicirati.
Ker se noben pozitiven pojem ne izkaže kot zadosten za Boga, je ta nad vsakim razpravljanjem, torej brez imen. Na razumski ravni se torej najvišje spoznanje popolnoma izenači z nevednostjo o njem in popolnim molkom. Prisluhnimo Dionizijevemu t.i. negativnemu govoru o Bogu: »On, Bog, je nad vsakim odvzemanjem, saj presega sleherno odvzemanje kot Presežnost, ki je osvobojena vsega nasploh. On je Presežnost onkraj vsega.« Svetopisemski simbol za nevednost in molk, s katerim se opremi človeški duh v tretji fazi, najde Dionizij v Drugi Mojzesovi knjigi, v 20. poglavju: Mojzes se odpravi na vrh gore Sinaj, da bi se srečal z Bogom in vstopi v teman oblak, »v katerem je bil Bog«. S tem simbolom so se ukvarjali že mnogi pred Dionizijem. Tu sledi tradiciji, ki je do njega prišla preko Gregorja iz Nise, njen izvir pa najdemo pri Filonu Aleksandrijskem.
Kaj se torej sploh še dogaja s človeškim duhom ob tem prestopu? Ali je nevednost in »mrak molka, ki uvaja v skrivnosti«, zadnja faza vzpona človeka k Bogu? Prisluhnimo, kaj pravi Dionizij o tem mraku in o dejavnosti v njem - to bomo našli na začetku prvega in drugega poglavja Mistične teologije: »Trojica, nadbitnostna, nadbožanska in naddobrotna, … usmeri nas k vrhu mističnih Izrekov, najvišjemu vrhu, ki je več kot nespoznaten in presega svetlobo, najvišjemu vrhu, kjer se preprosti, absolutni, nespremenljivi misteriji teologije razodevajo po mraku, ki je nad lučjo, po mraku molka, ki uvaja v skrivnosti. Usmeri nas k vrhu, kjer misteriji v največjih teminah sijejo bolj kot nekaj najsvetlejšega ter v popolni nedotakljivosti in nevidnosti nadlepih bleščav več kot napolnjujejo duhove, ki nimajo oči«.
Dionizij pravi torej, da z vstopom v mrak še nismo prišli do konca vzpona: zanikanje nas namreč še ni pripeljalo do cilja, do Boga, ampak samo do kraja, kjer Bog prebiva. Po tem, ko je zaradi nevednosti, povzročene po negativni poti, prenehala vsa spoznavna dejavnost, um, zdaj popolnoma nejedaven na razumski ravni, izkusi neko obliko vizije oz. gledanja, ki je značilna za zedinjenje – henosis - z Bogom in ta vizija je vzvišena nad vse oblike razumskega spoznanja. Tema nevednosti, ki je ovijala um, se izteče v neizrekljivo razsvetljenje - »žarek Božjega mraka« - , ki pa nima ničesar skupnega z razsvetljenji, ki jih prejema človek na poti iniciacije oz. vpeljevanja. To novo zedinjenje presega vsako spoznavno dejavnost, je torej nad-razumsko in v njem – po Dioniziju - človeški duh izgubi vsako zavest svoje identitete in ne pripada več sebi, ampak božanskemu bitju , s katerim se praktično poisti.
Dionizijeva mistična pot ima tako za svoj objekt božanstvo samo v sebi, ki je nespoznatno in neizrekljivo z razumskimi pojmi in tako z negativno metodo obravnavamo skrivnosten, skrit odnos duše do Boga, za gibanje proti Bogu.

Vrhunec mistične teologije

Na vrhuncu poti Dionizij govori o zedinjenju in pobožanstvenju, pri tem pa velja omeniti še en izraz, ki ga uporablja: namreč ekstazo oz. izstop, v kateri se duša iztrga iz sebe:
»S čistim izstopom (ekstasis) iz sebe in iz vseh stvari, z absolutnim in brezodnosnim izstopom iz vsega, boš po odvzemu vsega in osvobojen vsega priveden k nadbitnostnemu žarku Božjega mraka.«
Ekstaza prvenstveno ne pomeni izredne izkušnje, ampak osredotočenje življenja na Drugega na ta način, da življenje Drugega postane posameznikovo lastno življenje. To zedinjanje z Nespoznatnim seveda poteka v popolni trpnosti na nespoznaten način in te trpnosti se ne da naučiti, saj je dejansko nenaučljiva. V tem stanju pa je duša dosegla svoj cilj, saj je, kot smo videli v obeh v sklopu simbolične faze omenjenih hierarhijah, cilj vsakega bitja upodabljanje po Bogu in zedinjenje z njim.
Ob tem se seveda lahko vprašamo čemu služi Dionizijievo poudarjanje Božje nespoznatnosti ter mraka in molka, ki sta edino pravilna/možna pred Nedoumljivim. Zakaj kljub končnemu združenju ostaja tako vnet zagovornik temnega mraka, v katerem se nahaja človek, ki stoji pred Bogom? Ta razkol med človekom, njegovo mislijo, pravzaprav vsem stvarstvom na eni strani in med Počelom, Virom in Ciljem na drugi, je radikalna posledica izvirnega judovsko-krščanskega pojmovanja o stvarjenju iz nič. Če so Dionizijevi grški filozofski sodobniki gledali na posamezno človeško dušo kot na v svetu izgubljeno iskro božanskega, pa Dionizij postavlja človeka v odnos do Boga na drugačen način: stvarjenje iz nič namreč po eni strani implicira to, da obsatja med človekom in Bogom ontološki prepad, ki ga ni mogoče preseči z nobeno dejavnostjo, po drugi pa stvarjenje iz nič pomeni, da sleherno bivajoče bitje ustvarja Bog sam in po tem je vsako bitje v neposrednem stiku z Njim.
Le tako lahko Dionizij govori o zedinjenju z Bogom v ekstatični ljubezni, ki je prav tisti odnos, v katerem to prvotno ontološko ločenost in povezanost Boga in bitij človek spoznava oziroma izkuša.
Ekstaza pa se ne dogaja samo enosmerno: ne samo da človek v zedinjenju z Neizrekljivim popolnoma izstopi iz sebe, ampak tudi Bog izstopa iz sebe, kajti ekstaza po vsebini ni prav nič drugega kot čista ljubezen. Naslednje vrstice so izvirni Dionizijev prispevek, popolnoma nepojmljiv za kateregakoli nekrščanskega novoplatonika:
»On, ki je povzročitelj vseh stvari… zaradi preobilja ljubezenske dobrote postaja ves iz sebe… kot začaran z dobroto, ljubeznijo in hrepenenjem. Iz svoje vzvišenosti nad vsem in svoje odmaknjenosti od vseh stvari sestopa v vse. Sestopa po ekstatični, nadbitnosti moči, ne da bi izstopil iz sebe«
Objekt Dionizijeve Mistične teologije je torej Bog kot absolutno Nespoznatni. To pa lahko rečemo samo pogojno: ko se namreč povzpnemo do skrajnega vrhunca, se moramo osvoboditi delitve na objekt in subjekt kontemplacije. Bog se ne javlja kot predmet, saj ne gre več za spoznanje, ampak za zedinjenje. Negativna pot je torej pot zedinjenja z Bogom.
S takim pojmovanjem medsebojnega iskanja in nadumljive združitve človeka in Boga, je Dionizij Areopagit v 6. stoletju do vrhunca pripeljal eno izmed dveh glavnih mističnih izročil, iz katerih se je še skozi dolga stoletja napajala krščanska duhovnost. Med avtorji, na katere je imel izreden vpliv, bomo srečali tudi imena duhovnih velikanov kot so Bonaventura, Tomaž Akvinski, Mojster Eckhart, Nikolaj Kuzanski in Janez od Križa. Znova pa postaja aktualen v današnjem času, ki se odpira pristnemu bogoiskateljstvu, mističnemu, duhovni resnosti in svežini.