Še nekaj počitniškega, potem pa začnem ponovno z bolj resnimi stvarmi. Tokrat na menuju: dimljenje rib. Fotke so z našega družinskega praznovanja očetovega rojstnega dneva in mojega goda. In ker smo moški v družini tudi ribiči (enkrat ribič, vedno ribič, čeprav jaz sedaj tako kot nekoč sv. Peter ne lovim več rib, ampak ljudi), imamo radi ribe. In jih včasih pripravimo na poseben način. Tokrat dimljene postrvi. Po Nastranovo. Demonstrator na slikah je moj brat Jure.
Tako, podimo po korakih: najprej je seveda potrebno imeti postrvi, najbolje sveže, ki jih ovijemo z žico precej na trdno.

Nato zakurimo ogenj za žerjavico, najbolje iz bukovih drv, definitivno pa ne bo zadostovala kakšna smreka.

Tule na sliki se sedaj vidi “naprava” za dimljenje: gre za valj s tremi z mrežo ločenimi predeli, od zgoraj navzdol so to: prostor za ribe, prostor za žagovino (material za dim) in spodaj prostor za žerjavico.

Tako gleda ko naložimo žerjavico, na vrhu pa se vidi v vodo namočena žaklovinasta vreča, ki služi temu, da se dim zadržuje v prostoru za ribe.
Dimljenje poteka nekaj več kot eno uro in samo neučakani bučkoti gledajo kaj se dogaja. To seveda postopku prav nič ne koristi.

Po 45 minutah ribe izgledajo nekako takole, a še še niso pripravljene.
Po uri in 15 minutah pa so že.
Tako, dimljena postrv je pripravljena! Dober tek! (užitno je vse, razen kože, ki pri dimljenju postane usnjata in grenka in kot taka neužitna)

V prihodnje - počitnic je konec - se kot rečeno vračam k resnejšim in rednejšim prispevkom…

Ena izmed lepših stvari je, da vsak narod pripravi svojo lokalno hrano, posebej popularna so indijska (razne curry omake), indonezijska (sojini špageti) in brazilska (caipiriña in churrasco).

Več pa naj povedo slike… (manjkajo slike s sv. maše, s katero smo praznovanje začeli).

Aja, še to, obleka, ki jo nosim jaz, je afriška, darilo br. Godfeya iz Kenije.

Tomaž Bukovec

Življenje okoli nas ima tisoč obrazov in v želji, da spoznam novega, sem se odločil, da spoznam samostanskega. Življenje, misli in vero ljudi v meniških kutah. V določenih samostanih živijo meni hi in v drugih redovniki, nune in redovnice, se pa njihovo življenje močno razlikuje. Menihi in nune se posvečajo molitvi ter so popolnoma predani Bogu v zaprtem svetu samostana (kartuzijani v Pleterjih in cistercijani v Stični ter sestre klarise in karmeličanke), redovniki in redovnice pa živijo z Bogom ter seboj v molitvi, poleg tega pa svojo vero posredujejo tudi ljudem okoli sebe, širijo evangelij.
Potrkal sem torej na vrata kapucinskega samostana v Vipavskem Križu v Vipavski dolini. Ni preprosto vstopiti v samostan in se pridružiti redovnikom, ki svoj čas namenjajo molitvam, kot njim ni preprosto sprejeti medse novega »brata bolj svobodnih misli«, precej daleč od vere in zakramentov. Pred vrati sem se spraševal, kam prihajam. Med ljudi, katerih pogled je usmerjen le v molitev, med stare nezaupljive redovnike dolgih brad, ki živijo v svojem svetu, v katerega mi ne bodo dovolili pomoliti niti nosu? No, potem so se odprla vrata.

Postulant za en dan

Vrata mi je odprl 45-letni brat Štefan Kožuh, predstojnik samostana in novoizvoljeni predstojnik slovenskih kapucinov, ki jih 33 živi v sedmih samostanih. Razkazal mi je moj novi dom, skromno jedilnico in kuhinjo, kjer si sami pripravljajo zajtrk in večerjo, v klavzuro, kjer so njihove skromne sobe, pa me ni popeljal. To je posvečeni prostor, namenjen le njim, jaz pa sem kot gost in »postulant za en dan« dobil sobo v drugem delu samostana, eno izmed sob za obiskovalce duhovnih vaj. Preprosta soba z umivalnikom in posteljo ter omaro naj bi bila razkošnejša, kot so njihove sobe. S to razliko, da v njihovih visijo križi, v moji pa ga, kar se mi je zdelo nenavadno, ni bilo. Tega, ali bom dobil habit, njihovo redovniško obleko z značilno kapuco, ki jim je prinesla ime, nisem niti vprašal, kajti včasih človek vendarle ne sme v enem trenutku preskočiti vseh stopnic.
V kapucinskem samostanu v Vipavskem Križu živi pet redovnikov in postulant (kandidat). Najstarejši, skoraj osemdesetletni brat Franček Hrastnik, predstojnik brat Štefan Kožuh, Damijan Frlan, ki se približuje sedemdesetim letom, 38-letni brat Vlado Kolenko, ki je hkrati krajevni župnik, tu pa sta še 39-letni Jaro Kneževič in postulant, 31-letni Damjan Knez. Kapucini so redovniki, zapisani preprostosti in skromnosti.

Vozli zaobljube

»Molitev je ob šestih, v koru, « se mi je nasmehnil brat Štefan. »Če se nam želite pridružiti v molitvi. « Redovniki redno molijo trikrat dnevno po eno uro, opoldanska molitev pa je krajša. Ob 6.00, ob 12.00 in ob 18. uri. Prve pol ure namenijo skupni molitvi, v drugem delu pa osebni tihi molitvi. »Molitveno bogoslužje molimo vsi redovniki in je neke vrste naše duhovno služenje Cerkvi in svetu. Verjamemo, da se milost molitve razliva na vse človeštvo. To je naš poklic, « je pripovedoval brat Štefan.
Ob 18. uri sem bil tam. Sedel sem v klop in sklenil roke. Besede molitve so se tiho sprehajale med zidovi in med vsako vrstico so redovniki postali. Kot bi vsako izrečeno besedo posebej premislili, se ustavili v hitenju življenja in potem nadaljevali. Del molitve smo izrekali bratje na levi strani, del drugi trije. Le brat Franček je ves čas molčal. Osemdesetletni brat je klic za pot med kapucine zaslišal pri petdesetih letih. Breme starosti in invalidnosti (je civilni invalid vojne, saj mu je bomba odtrgala levo roko in poškodovale prste desne) mu tistega večera ni dovolilo glasne molitve. Redovniki so bili v habitih, preprostih kapucinskih kutah, prepasani z vrvjo s tremi vozli, ki spominjajo na zaobljubo pokorščine, uboštva in čistosti.
Večerja je bila preprosta, skupaj smo pomili posodo in sedli za mizo ter se začeli pogovarjati o tisočih
stvareh. »Spoved postaja pogovor, lahko je samo pogovor in ni nujno, da se zgodi za zamreženo spovednico. Spoved je orodje Boga, ki izbriše zlo, greh in človek lahko začne znova,« je pripovedoval brat Jaro. Za vsa vprašanja smo našli odgovor. Potem so začeli pripovedovati zgodbe svojih življenj.
Štefan je po končani osnovni šoli odšel v kapucinsko semenišče v Ljubljani, obiskoval moščansko gimnazijo, študij pa je potem nadaljeval na teološki fakulteti.
Brat Damijan je po končanem osmem razredu iz rodne Poljanske doline odšel h kapucinom v Škofjo Loko, nato v kapucinsko gimnazijo v Osijeku, študij pa je nadaljeval na teološki fakulteti. Vlado je kapucine poznal od majhnega, obiskoval je mašo v župnijski cerkvi in ministriral. Kot pravi, je pričakoval vprašanje, ali se bo zapisal duhovnemu poklicu. Po osnovni šoli se je vpisal na Poljansko gimnazijo v Ljubljani, bival je v kapucinskem semenišču, kar pa še ni pomenilo obveznega vstopa med redovnike. Po svoje ga je prepričala učiteljica biologije, ki mu je ob odločan

ju za noviciat dala popravni izpit iz svojega predmeta in mu ob tem očitala, da še ne pozna resnice bivanja. Nadaljeval je s ‘študijem teologije in danes je samostanski brat ter krajevni župnik, znan tudi kot dober atlet. Noč se je odmikala in besede so tekle. Nismo gledali televizije, nismo poslušali radia, celo na časopis, ki je ležal na mizi, smo pozabili.

Drugačna zgodba

Jutro smo začeli z molitvijo. Glas bratov je tiho pel, bratu Frančku je noč prinesla moči in besede so se prelivale v Božje misli. Ob meni je bil brat Jaro in iz glasne molitve smo prešli v tiho. Moje misli ne znajo moliti in zato sem razmišljal o zgodbi brata ob sebi. Otroštvo je preživel na Bledu, svet se gaje, kot je govoril, bolj prijel. Ni bil goreč vernik, končal je srednjo šolo in se lotil študija gozdarstva. Kot je pripovedoval, je bilo njegovo življenje polno skušnjav in pregreh, po vseh prekrokanih nočeh pa srce prazno. Spoznal je dekle, Mirjam, določila sta že datum poroke. Potem ko je nekaj mesecev negoval bolnega očeta v Srbiji in seje z njim na smrtni postelji vrnil v Slovenijo, se je v njem nekaj prelomilo. Začel se je spraševati, kje bo bolj ljubil vse okoli sebe. Odšel je h kapucinom in se lotil študija teologije. Njegov smeh je umirjen, pogovor z njim topel, ves čas pa imaš občutek, kot da ti ni povedal še vsega. Počasi je vstal in se prekrižal. Ja, zanimivo vprašanje. Kje boš bolj ljubil?
Z jutranjim obredom ni bilo konec molitev. Redovniki so oblekli albe, mašniške obleke, postulant Damjan ministrantsko in stopili smo v kapelo, kjer so bili zbrani verniki. K jutranji maši. Mašo je vodil brat Vlado, verniki so tiho molili, redovniki pred oltarjem, ki se jim je pozno ponoči pridružil tudi brat Joško, pa so delovali sveto in bogato, niso pa bili nekje daleč. Morda ne zaradi vseh pogovorov večer pred tem.

Maša se je končala, v zakristiji so še pomolili in dan se je začel. Preprost zajtrk z obvezno molitvijo pred obedom in načrtovanja dela. Vlado je imel obveznosti v župniji, brat Štefan je dokončeval prevod pred obiskom generalnega ekonoma reda iz Rima, postulant Damjan, brat Joško in avtor tega zapisa pa smo se odločili, da pokosimo travo na vrtu. Pozno zvečer se nam je pridružil brat Joško Smukavec, kapucin v Ljubljani, ki je prihitel iz Škocjana pri Novem mestu, kjer je obiskal skupnost zdravljenih odvisnikov Cenacolo. Redovnik, ki mu je Bog podaril poleg drugih darov smeh in dobro voljo.

Pri delu ni razlike

Pod samostanom imajo manjši vrt z vrtninami, trtami in sadnimi drevesi, predvsem pa veliko trave, ki jo je bilo treba pokositi in sem nekako prišel z dežja pod kap. Doma stalno kosim, potem pa grem v samostan, da bi preživel dan brez mobitela in računalnika, pa spet kosim.
Hiteli smo, da je teklo z naših ramen, kasneje pa se nam je pridružil še brat Štefan, kot eden izmed enakih. V vroči pripeki sva z bratom Joškom sedla na kamnito škarpo, nad nama so se dvigale razvaline gradu in
35-letni brat je začel pripovedovati o svoji poti. Po končani srednji šoli je pet let delal na žagi, potem študiral agronomijo in se medtem srečal z zelo vernim dekletom. V iskanju svojega miru je za pet dni odšel v samostan Pleterje in se vrnil pomirjen, da to ni življenje zanj. Po diplomi se je srečal s kapucini in ko mu je dekle reklo, daje njegovo srce preveliko, da bi ga daroval samo enemu, odšel v Vipavski Križ, v prošnji za sprejem napisal resnico svojega življenja ter odšel naravnost v novinciat v Italijo.
»Nekoč me je neki magister vprašal, ali imam težave z alkoholom. Ja, sem mu odgovoril, vendar ne zaradi sebe. Takrat mi je dal napotek za življenje. Če obsojaš ljudi zaradi njihovih dejanj, ne boš nikoli svoboden. Iz svojih izkušenj se nauči sočutja, biti z ljudmi in jih razumeti. Njihove napake in bolečine, stiske in življenje …« je pripovedoval Joško. Opisoval je delo kapucinov z mladimi, starimi in bolnimi, govoril o nadomeščanju ter pomoči različnim župnikom pri verskih obredih, preprosto, o njihovih poteh.
Opoldne smo spet molili, klepetali pri kosilu o bratih v novinciatu, kamor bo jeseni odšel tudi Damjan in kjer so danes štirje fantje iz Slovenije. V Vipavskem Križu vsak julij pripravijo tritedenske Izkušnje poklicanosti, da lahko fantje spoznavajo in preizkusijo samostansko življenje z brati. Naslednji korak je pripravništvo, postulat v njihovem samostanu, priprava za redovniško življenje pa poteka v novinciatu v Italiji. Šele po njej sledi zaobljuba, najprej prva in potem po nekaj letih večna, so pa med njimi teologi in tudi redovniki, ki se ne odločijo za teološki študij.
Po kosilu je k nam prisedla kuharica Milka Koren iz Cola, ki jim vsak dan že 12 let kuha kosilo. Po odličnem obedu je kot mama sedla s skodelico kave ob nas in vse skupaj je bilo, kot bi se srečala velika družina ob sproščenem pogovoru. O tem, kako je nekoč Damijan zaigral na harmoniko in sta potem z Joškom zaplesala, o tem, kako brat Štefan ne zna plesati, o posvetnih zadevah in življenju. Pa o Delavnicah molitve in življenja, ki so se iz njihovega samostana razširili po vsej Sloveniji, njihovem domu duhovnih vaj, ki je odprt za skupine in po dogovoru tudi posameznike.
»Sv. Frančišek je bil človek, ki je v vsem in vseh videl božjo podobo ter si želel predvsem, da ne bi bilo meja in nasprotovanja med ljudmi. Naše poslanstvo je videti v vsakem človeku božjo podobo, v vsakomur nekaj dobrega, « je pripovedoval brat Joško.

Ko so se za menoj zaprla samostanska vrata, se mi je pogled sprehodil po Vipavski dolini in so mi besede odzvanjale v mislih. Kako je življenje preprosto, če znaš odpreti svojo dušo in misel, če beseda pripoveduje o življenju in duhovnosti, če prideš v samostan pa tam srečaš ljudi, za katere lahko rečeš, da so bratje vere ter odprtih misli, pogovorov in src. Manj smo govorili o svojih dilemah, težavah in stiskah.
Kako je že rekel sv. Frančišek?

Kdor ne razume, naj bo hvaležen, saj mu je prihranjena ena nič kaj lepa reč…

To priznanje, ki ga daje Cerkev vesti, pa je bilo in je še vedno s strani kristjanov včasih napačno razumljeno. V čem je to zmotno razumevanje? Izpostavi bi naslednje zmote:

1. Vest je popolnoma avtonomna.
2. Vest se ne more motiti.
3. Vest je stvar čutenja.

Ad 1.: Vest ni preprosta danost, ampak je nekaj, kar se v človeku oblikuje - v otroških letih z vzgojo, kasneje pa s posameznikovim prizadevanjem za poznavanje resnice pa tudi z moralnim življenjem samim, saj se vest ob posameznih dejanjih “oglaša” bodisi z odobravanjem ali zavračanjem določenih dejanj. Kristjan svojo vest oblikuje ob Božjih zapovedih, ki v veliki meri vsebujejo naravni zakon, in ob učenju Cerkve, ki je avtentični učitelj in razlagalec, ko gre za moralna vprašanja.

Ad 2.: Vest se lahko moti, saj je lahko napačno oblikovana.

Ad 3.: Vest bolj govori našemu razumu kot našemu srcu,  tudi katekizem definira vest kot “sodbo razuma, ki v primernem trenutku ukaže človeku, naj stori dobro in se izogne zla”. Poleg tega pa: tudi greh včasih privlači naše srce, ali ne? Čutenje torej ni merilo, tudi zato ne, ker je vest glas, ki v človeku, ki ga ne upošteva, postopoma zamre in zanj postanemo gluhi oz. kot rečemo: vest se ne oglaša več. Glede te tretje točke kritiziram tudi misel, ki je večkrat navzoča: “Kako je lahko nekaj narobe, ob čemer se tako dobro počutim?”

Po zmotnem pojmovanju naj bi bila vest kakor igla na kompasu: vedno kaže smer proti severu, tako naj bi vest vedno kazala proti dobremu/Bogu in za človeka naj bi bilo dovolj, da bi sledil vesti. V resnici pa je ustrezneje, če vest primerjamo z alarmno napravo: ta nas opozori na nevarnost, a je koristna le, če je tudi pravilno nastavljena. Če je npr. hišni alarm nastavljen tako, da se prižge za vsako malenkost - recimo ko se na stopnišču pojavi mačka - je neuporaben. Prav tako pa je neuporaben, če se nikoli ne oglasi in ne zazna, da je nekdo vlomil v hišo. Tako je tudi z vestjo: če se oglaša za vsako malenkost, temu rečemo skrupulozna vest, če pa se ne oglaša nikoli pa neoblikovana ali “kosmata” vest. V obeh primerih bi jo bilo potrebno pravilneje “nastaviti”.

Možno pa je tudi, da se človek, čeprav vztrajno in iskreno išče resnico, moti v svoji vesti. Kot vedno velja tudi tu pravilo, da proti svoji vesti ne smemo nikoli ravnati. Čeprav se torej nekdo objektivno gledano moti, pa je dolžan poslušati glas vesti in mu slediti, a kot vedno je vsak dolžan skrbeti za pravilno oblikovanje svoje vesti.

Ponudila se mi je priložnost, da gornje besede uresničujem ne samo v prenesenem smislu – z življenjem, ki naj bo čim bolj podobno Jezusovemu – ampak tudi dobesedno: obiskati kraje, kjer je živel Jezus, kjer se je sprehajal s svojimi učenci, učil množice, ozdravljal in končno tudi: kjer je za nas trpel in umrl.
Letošnji obisk v Sveti deželi je bil zame že drugi, saj imamo v Sloveniji lepo navado, da diakoni nekaj mesecev pred duhovniškim posvečenjem romajo v Sveto deželo. Čeprav je od tega mojega prvega romanja že pet let, pa so mi kraji seveda še živo pred očmi. In kar je najlepše: spomini ob prebiranju evangelijev vedno znova oživijo, postanejo konkretni in otipljivi. Spomnim pa se, da sem moral »popraviti« kar precej predstav, ki jih je o teh krajih ustvarila moja domišljija preden sem jih obiskal. Zato Sveti deželi pravijo tudi »peti (5.) evangelij« - nekakšen nov pogled na Jezusovo življenje in njegovo oznanilo.
Čeprav je bilo potovanje predvsem študijsko – pod odličnim vodstvom prof. Garutija, ki je v Jeruzalemu preživel kar 13 let in tam redno predava – pa je bilo veliko trenutkov, ki so nas tudi duhovno močno nagovorili. Nemogoče je na kratko strniti vse vtise, saj smo obiskali več kot 25 različnih krajev, od najstarejšega mesta na sveta Jerihe, kjer imamo še več kot 11.000 let stalne poselitve – do cvetočih krščanskih mest iz nabatejskih časov. Zato bi na opisal le eno mesto, ki se mi je posebej vtisnilo v spomin in mi je odkrilo nov pogled na Petrovo izpoved vere. O tem beremo v Mt 16,13-20. Jezus je učence popeljal v pokrajino Cezareje Filipove, kjer jih je vprašal »Kaj pa vi pravite kdo sem?« Peter odgovori: »Ti si Mesija, sin živega Boga« in nato sledi Jezusova obljuba: »Ti si Peter in na tej skali bom sezidal svojo Cerkev in vrata podzemlja je ne bodo premagala.«. Tekst, ki ga beremo v evangeliju je razumljiv, postane pa veliko bolj živ ob obisku samega kraja, kjer se je to zgodilo. Danes se mu pravi Banias, kar je arabska različica poimenovanja grškega pastirskega božanstva Pan, kateremu v čast je bil v Jezusovem času tam postavljen tempelj. Pred tem se je na tem mestu častilo Baala, kanaansko božanstvo plodnosti pa tudi mrtvih in podzemlja. Tempelj je postavljen ob jami, kjer je bil v Jezusovem času eden izmed treh glavnih izvirov Jordana (po potresu v 19. stoletju pa se je premaknil kakih 50m niže). Imamo torej: ogromno skalo, izvir reke (od katere je odvisno vse življenje v tem delu dežele) in »peklensko« jamo. Kako lepše bi lahko Jezus ponazoril svoje besede: »Ti si Peter, Skala, na tej skali bom sezidal svojo Cerkev!«. Peter, ko je gledal to ogromno skalnato gmoto nad seboj, je gotovo moral slutiti kako velika je ta Jezusova obljuba. In: »Peklenska vrata je ne bodo premagala!«: nekdanji Baalov tempelj na tem kraju je porušen, porušen bo tudi tempelj posvečen pastirskemu božanstvu Panu, kajti tu je sedaj pravi Pastir, Jezus, ki svojo pastirsko oblast podarja Petru: »Dal ti bom ključe nebeškega kraljestva; in kar koli boš zavezal na zemlji, bo zavezano v nebesih; in kar koli boš razvezal na zemlji, bo razvezano v nebesih.« Kot na tem kraju izvira reka Jordan, ki napaja celotno deželo, tako sedaj Jezus na Petru zida Cerkev, ki bo tisto orodje, ki bo z Božjo milostjo prepojilo ves svet.
Prepotovali smo celotno deželo, od gora zelene Galileje, do edomskih puščav, kopali smo se tako v Rdečem kot Mrtvem morju… a na vsakem koraku smo čutili tudi bolečino ljudi, ki na teh svetih tleh še vedno hrepenijo ne samo po miru, ampak tudi po osnovnih človekovih pravicah, po svobodi in pogledu, ki bi se ne ustavil ob zidu sovraštva, ki na mnogih mestih tragično ločuje judovsko od arabskega prebivalstva.
Obisk Svete dežele je bogata izkušnja, za katero sem hvaležen in bi jo privoščil vsakomur.

Slike iz Baniasa:

1. ohranim izvirna imena datotek (ne uvažam preko raznih dodatkov)
2. izbrišem ponavljujoče se slike in vse, ki so nekvalitetne
3. pregledam vse slike in po potrebi naredim izrez, običajno pa dodam nekaj barvne saturacije (bolj žive barve naredijo sliko običajno lepšo)
4. naredim izbor za javno objavo in te slike zmanjšam na ustrezno velikost

Tako sem naredil tudi s slikami iz Svete dežele, le da sem se sedaj srečal tudi še eno zanimivo stvarjo - s t.i. geocodingom, dodajanjem geografskih lokacij v samo sliko. Kaj je torej to? Nič novega ni, da ko naredimo sliko, da se v samo sliko zapišejo t.i. EXIF informacije, to so osnovne informacije o parametrih slike: od vrste fotoaparata, datuma posnetka do optičnih informacij kot so čas in odprtost zaslonke, goriščna razdalja, uporaba flasha in podobno. Tudi v fotogaleriji mojih slik se ti informacije izpisujejo, saj znajo biti zanimive za učenje kako napraviti fotografijo določenega tipa.

Geocoding pa pomeni, da poleg teh informacij dodamo še GPS koordinate, kje je bila fotografija narejena. To ima dve prednosti: ni si potrebno zapomniti oz. zapisovati kje je bila slika posneta (če greš na izlet v Rim, kjer obiščeš 10 cerkva in poslikaš njihovo notranjost, sem prepričan, da boš že po nekaj dneh pozabil kje je bila narejena kaka slika). Druga prednost pa je, da si lahko takšne fotografije s pomočjo progamov ali storitev, ki podpirajo geocoding ogledaš tudi na zemljevidu. Naj omenim tu le flickr, Panoramio, Google Maps/Earth in podobne, ki to omogočajo, a tudi sam sem svojo galerijo dodelal tako, da prebere geo informacije in jih izpiše na zemljevidu - tule je primer.

Kako torej dodamo GPS informacije v sliko?

V osnovi so tri možnosti:

1. Optimalno je, če tvoj fotoaparat že vsebuje GPS sprejemnik in že sam vpisuje potrebne informacije v sliko - takih modelov je zaenkrat zelo malo.
2. Ročno vpisovanje je najlažje s kombinacijo za to namenjenih programov, npr. Picasa / Google Earth ti omogočata, da izbereš sliko in samo klikneš na mesto na zemljevidu, kjer je bila slika posneta. Ročno dodajanje je kar naporno, saj si je potrebno zapomniti kje so bile slike narejene in obdelati je potrebno vsako sliko posebej.
3. Če tvoj fotoaparat nima vgrajenega GPS sprejemnika je najboljša možnost ta, da si nabaviš tako GPS napravo, ki shranjuje podatke o prehojeni poti in zna te podatke prenesti tudi na računalnik. Obstajajo GPS napravice namenjene izključno temu - to so t.i. GPS loggerji, ki so žepne velikosti in stanejo od 50 EUR naprej, npr. Holux M-241 (tega imam tudi sam, kupil sem ga na eBayu, z njim sem zadovoljen), ali PhotoTrackr. Enostavno ga daš v torbo in naprava vsako sekundo shrani pozicijo, kar je koristno tudi samo po sebi, če želiš kasneje analizirati opravljeno pot. Priložen računalniški program (ali pa npr. RoboGEO) potem sinhronizira podatke iz GPS naprave s samimi slikami (zato pazljivo pri nastavljanju datuma in ure na fotoaparatu).

Sam sem sklenil, da v bodoče geokodiram vse moje posnetke, saj ko vidim kako lepo sliko, sem vedno zelo vesel če je na razpolago tudi informacija kje je bila slika posneta. Potiho namreč upam, da se komu tudi kaka moja slika zdi lepa…

Kako pa tebi spregovori?