Ponudila se mi je priložnost, da gornje besede uresničujem ne samo v prenesenem smislu – z življenjem, ki naj bo čim bolj podobno Jezusovemu – ampak tudi dobesedno: obiskati kraje, kjer je živel Jezus, kjer se je sprehajal s svojimi učenci, učil množice, ozdravljal in končno tudi: kjer je za nas trpel in umrl.
Letošnji obisk v Sveti deželi je bil zame že drugi, saj imamo v Sloveniji lepo navado, da diakoni nekaj mesecev pred duhovniškim posvečenjem romajo v Sveto deželo. Čeprav je od tega mojega prvega romanja že pet let, pa so mi kraji seveda še živo pred očmi. In kar je najlepše: spomini ob prebiranju evangelijev vedno znova oživijo, postanejo konkretni in otipljivi. Spomnim pa se, da sem moral »popraviti« kar precej predstav, ki jih je o teh krajih ustvarila moja domišljija preden sem jih obiskal. Zato Sveti deželi pravijo tudi »peti (5.) evangelij« – nekakšen nov pogled na Jezusovo življenje in njegovo oznanilo.
Čeprav je bilo potovanje predvsem študijsko – pod odličnim vodstvom prof. Garutija, ki je v Jeruzalemu preživel kar 13 let in tam redno predava – pa je bilo veliko trenutkov, ki so nas tudi duhovno močno nagovorili. Nemogoče je na kratko strniti vse vtise, saj smo obiskali več kot 25 različnih krajev, od najstarejšega mesta na sveta Jerihe, kjer imamo še več kot 11.000 let stalne poselitve – do cvetočih krščanskih mest iz nabatejskih časov. Zato bi na opisal le eno mesto, ki se mi je posebej vtisnilo v spomin in mi je odkrilo nov pogled na Petrovo izpoved vere. O tem beremo v Mt 16,13-20. Jezus je učence popeljal v pokrajino Cezareje Filipove, kjer jih je vprašal »Kaj pa vi pravite kdo sem?« Peter odgovori: »Ti si Mesija, sin živega Boga« in nato sledi Jezusova obljuba: »Ti si Peter in na tej skali bom sezidal svojo Cerkev in vrata podzemlja je ne bodo premagala.«. Tekst, ki ga beremo v evangeliju je razumljiv, postane pa veliko bolj živ ob obisku samega kraja, kjer se je to zgodilo. Danes se mu pravi Banias, kar je arabska različica poimenovanja grškega pastirskega božanstva Pan, kateremu v čast je bil v Jezusovem času tam postavljen tempelj. Pred tem se je na tem mestu častilo Baala, kanaansko božanstvo plodnosti pa tudi mrtvih in podzemlja. Tempelj je postavljen ob jami, kjer je bil v Jezusovem času eden izmed treh glavnih izvirov Jordana (po potresu v 19. stoletju pa se je premaknil kakih 50m niže). Imamo torej: ogromno skalo, izvir reke (od katere je odvisno vse življenje v tem delu dežele) in »peklensko« jamo. Kako lepše bi lahko Jezus ponazoril svoje besede: »Ti si Peter, Skala, na tej skali bom sezidal svojo Cerkev!«. Peter, ko je gledal to ogromno skalnato gmoto nad seboj, je gotovo moral slutiti kako velika je ta Jezusova obljuba. In: »Peklenska vrata je ne bodo premagala!«: nekdanji Baalov tempelj na tem kraju je porušen, porušen bo tudi tempelj posvečen pastirskemu božanstvu Panu, kajti tu je sedaj pravi Pastir, Jezus, ki svojo pastirsko oblast podarja Petru: »Dal ti bom ključe nebeškega kraljestva; in kar koli boš zavezal na zemlji, bo zavezano v nebesih; in kar koli boš razvezal na zemlji, bo razvezano v nebesih.« Kot na tem kraju izvira reka Jordan, ki napaja celotno deželo, tako sedaj Jezus na Petru zida Cerkev, ki bo tisto orodje, ki bo z Božjo milostjo prepojilo ves svet.
Prepotovali smo celotno deželo, od gora zelene Galileje, do edomskih puščav, kopali smo se tako v Rdečem kot Mrtvem morju… a na vsakem koraku smo čutili tudi bolečino ljudi, ki na teh svetih tleh še vedno hrepenijo ne samo po miru, ampak tudi po osnovnih človekovih pravicah, po svobodi in pogledu, ki bi se ne ustavil ob zidu sovraštva, ki na mnogih mestih tragično ločuje judovsko od arabskega prebivalstva.
Obisk Svete dežele je bogata izkušnja, za katero sem hvaležen in bi jo privoščil vsakomur.

Slike iz Baniasa:

Oglej si vse slike »

Nagrada pa je DVD z izborom fotografij Svete dežele v polni ločljivosti in nekaj kratkimi filmi (eden je že objavljen na strani).

Odgovore sprejemam kot komentar na tej strani ali pa po mailu in sicer do vključno z nedeljo.

Kaj se torej tu da videti? Poleg ostankov rudnika, peči za topljenje bakra, lokalnega egiptovskega svetišča, imamo tudi naravne znamenistorsti: ker gre za kamnito puščavo, kjer veter precej piha, je tako z erozijo nastalo več zanimivih oblik, npr. t.i. “Salomonovi stebri” in “Mušnica” – na sliki. H komerciali pa spada tudi umetno jezero. Pristna pa je vgravirana slika faraona, ki daruje boginji Hathor, velika je cca. 80 cm, izvira pa iz 12. stoletja pred Kristusom in se nahaja med “Salomonovimi stebri”.

Na poti proti Tel Avivu, od koder bomo poleteli, smo se je nahajala tudi naša zadnja arheološka točka: Bet Guvrin. Tu je teren povsem drugačen: kamenine so svetle in izredno mehke, tako da so nekdanji prebivalci prebivališča izkopavali v tla, kar je bilo zgrajeno na površju, pa danes ne obstaja več. Bet Guvrin je s svojim drugim imenom Mareša omenjen tudi v Svetem pismu: Joz 15:44. Poselitev je bila konstantna od 10. stoletja pred Kristusom dalje in Mareša je igrala pomembno vlogo v različnih obdobjih, tako v času združenega Izraelskega kraljestva, kakor v Perzijskem, Rimskem in Bizantinskem obdobju.

Kar nekaj zanimivih stvari je mogoče tu še danes občudovati: npr. starodavni podzemni golobnjak, kjer so gojili golobe tako za kultno rabo kot za prehrano. Izredno ohranjena je stiskalnica oliv, podzemne cisterne za hrambo vode in družinski grobovi v različnih oblikah, najbolj znani so tisti v obliki zvonov.

S tem se naše potovanje zaključuje. Bilo je zelo bogato in še veliko bi se da dalo napisati o njem. Hvaležni smo prof. Garutiju da nas je popeljal na to pot in predvsem za njegovo obsežno znanje, ki ga je delil z nami. Vsi upamo, da nam bo poznavanje teh krajev pomagalo k boljšemu poznavanju in razumevanju Svetega pisma.

Oglej si vse slike »

Naše študijsko potovanje se počasi bliža koncu, začeli smo na severu Izraela, pomikamo se proti jugu in tako smo danes ves dan preživeli v Edomski puščavi. Gre za puščavo s kamninami značilne rdečkaste barve. Z arheološkega vidika je zanimiva, ker tu najdemo tri starodavna Nabatejska mesta. Gre za ljudstvo, katerega izvor ni povsem poznan, poseljevali pa so področja današnje Jordanije, Izraela, Palestine in Sirije. Njihovo najbolj znano mesto je Petra v Jordaniji, dejavnost pa je bila predvsem trgovanje.

Mesta, ki smo jih obiskali so: Mamshit, Shivta ter Avdad. Arheološki ostanki so predvsem iz bizantinskega obdobja (l. 324-640) in so zelo dobro ohranjeni, impresivni pa so predvsem ostanki tržnice, gostilne, cerkva, krstilnikov, mozaikov, stiskalnic grozdja in oliv.

Pot, ki ni bila brez nevarnosti (glej sliko na desni) smo nadaljevali do skrajne južne točke Izraelska države – do Elata. Gre za obmorsko (desni krak Rdečega morja) turistično mesto s pristaniščem in letališčem sredi mesta – to pa zato, ker je Izrael na tem mestu širok le 10 km, stisnjen med Egipt in Jordanijo. Smo doživeli pristajanje letala tik nad našimi glavami, zanimivo.

Kot sem že omenil v prejšnjih prispevkih, leži Izrael na geološki prelomnici, kjer se srečujeta azijska in afriška geološka plošča. Velika depresija, v kateri leži Mortvo morje, je posledica tega, a ne edina. Ena izmed lepših za pogledati so prelomi geoloških plasti, eden izmed najbolj znanih je krater Ramon, ki je največja prelomnica na svetu, dolga 40 km, široka 2-10 km. Nekaj čudovitih fotografij sem naredil na tem mestu (mimogrede: fotoaparat, ki ga uporabljam, je Canon SX 100 IS).

Seveda pa se nismo mogli upreti vabilu Rdečega morja, ki je polno življenja in če imaš masko, imaš kaj videti! Kopanje je bilo več kot zaslužena nagrada po celodnevni hoji po puščavi pod žgočim soncem, zaradi katerega pa je Antonio, moj sopotnik na avtobusu, dobil tudi blago obliko sončarice. Mene je obvaroval malo smešen, a učinkovit slamnat klobuk, ki sem ga kupil v Jerihi. Na sliki je v ozadju videti pristanišče Aqaba v Jordaniji.

Vse slike:

Oglej si vse slike »

Sledila je poslastica zame, ki sem si jo že dolgo želel ogledati, saj to žal ob preteklem obisku Svete dežele ni bilo mogoće: Qumran. V času študija sem se z njim sicer kar precej ukvarjal, saj so izkopanine, predvsem pa teksti, ki so jih tam našli, izrednega pomena, kot sem o tem že pisal. Poleg 11 votlin, v katerih so poleg svetopisemskih kodeksov našli tudi precej drugih dragocenih zapisov, je Qumran pomemben tudi zaradi izkopanin nekakšnega “samostana”, ki je bil na tem kraju in v katerem so po vsej verjetnosti živeli eseni – ena izmed verskih skupin v Jezusovem času (kot so bili npr. farizeji in pismouki). Po tej teoriji je povezava med qumranskimi spisi in skupnostjo, ki je na tem mestu živela, v tem, da je skupnost svoje dragocenosti skrila v votline preden bi jih dosegli Rimljani, ki so okoli leta 70 (ob prvem Judovskem uporu) zasedli ta kraj. Gre torej za Jezusove sodobnike. Na sliki je znamenita votlina št. 4.

Nič manj pa ni impresivna Masada, najbolj znana utrdba Heroda Velikega, ki pa je bila poseljena že v času pred njim. Gre za utrdbo na vrhu gore, ki je najdlje kljubovala Rimljanom in s katero se neslavno konča prvi Judovski upor (ena izmed njegovih posledic je bilo tudi razrušenje Jeruzalemskega templja leta 70), saj so jo Rimljani oblegali kar 3 leta, preden so jo lahko zavzeli. Masada je mesto v malem, z različnimi palačami, vodovodnim sistemom, površinami za gojenje pridelkov in z vsem drugim, kar je omogočalo samostojno preživetje na vrhu te gore.

Nato smo jo mahnili nadalje proti jugi in sicer v Tel Arad, kjer je edini ohranjen oltar v Judeji iz časa, ko je v Jeruzalemu že deloval tempelj. Gre za dokaz, da so bili v deželi v času temlja tudi drugi kulti. Poselitev v Tel Aradu pa je še starejša in gre za mesto, kjer so oostanki urbanega življenja (mestno obzidje, cisterne za vodo, hiše, svetišča) tudi iz bronaste dobe, tja do 2000 BC. Ko je torej Abraham odil po kanaanski deželi, se je srečeval s takimi mesti.

Ker pa kljub napornemu programu še nismo imeli dovolj, smo na lastno pest organizirali večerni izlet nazaj do Mrtvega morja in si privoščili kopanje v večernem soncu, ki je pozlatilo vso pokrajino. Čudovito, Bogu hvala za tak lep dan, ki smo ga – kakor običajno – zaključili s sv. mašo, danes na praznik Jezusovega vnebohoda.

Tule pa so vse slike…

Oglej si vse slike »

Ni torej panike, kajne? Kopal sem se namreč v Mrtvem morju, ki leži kar 420 metrov pod morsko gladino in tako predstvlja največjo geološko depresijo, torej najnižjo točko zemeljskega površja.

Večina prijateljev je seveda vedela, da se hecam, nekateri pa so vseeno ponudili pomoč. Vesel sem obojih: tako tistih, s katerimi se lahko pohecam, kakor tistih, ki mi v stiski ponudijo roko.

Še to: plavanje v Mrtvem morju je zaradi njegove slanosti in posledično velikega vzgona povsem drugačna izkušnja kot plavanje v običajni vodi: roke in noge kar štrlijo ven, žabice ni mogoče plavati, ampak samo hrbtno, pa še to prav počasi. Dejansko lahko bereš časopis med plavanjem (če izbrskam sliko izpred petih let, ko sem to dejansko tudi počel, jo bom objavil).

Sedaj pa bolj k resnim stvarem in bogatemu 7. dne našega “potepanja” po Sveti deželi.

]]> http://matej.nastran.net/2008/05/01/sem-povsem-v-depresiji-kaj-naj-naredim/feed/ 0 http://matej.nastran.net/2008/04/30/danes-na-menuju/ http://matej.nastran.net/2008/04/30/danes-na-menuju/#comments Wed, 30 Apr 2008 20:46:33 +0000 br. Matej http://matej.nastran.net/?p=100 Zaradi pomanjkanja časa danes samo na kratko s potepanja po Sveti deželi – 6. dan:

Herodion (Har Hordos): eden izmed zadnjih podvigov velikega graditelja trdnjav, mest… kralja Heroda Velikega (ja, to je tisti, ki je Jezusu stregel po življenju). Herodion je trdnjava v bližini Betlehema, kjer je bil kralj Herod tudi pokopan (čeprav njegovega groba nisko nikoli našli, precej verjetno je namreč da je bil izropan). Tako Herodion kot Betlehem ležita v Palestini, oz. na okupiranih ozemljih, kakor temu pravijo Izraelci, zato smo morali iti skozi kontrolno točko ob velikem zidu, ki ločuje Izrael od okupiranih ozemelj. Stvar je grozljiva – in to ne samo na pogled, ampak predvsem je zid zarezal v življenja posameznikov na zelo krut način – in kaj več o tem napišem ob priliki. Naj se vrnem k Herodionu: ima velike cisterne za zbiranje vode, podzemne rove za dostop do vrha trdnjave, uporabljen je bil v obeh judovskih uporih proti Romanom in še marsikaj zanimivega skriva.

Sledil je obisk Betlehema, molitev na kraju Jezusovega rojstva, nato pa po obveznem šopingu (ne samo zato, ker sem z Italijani, ampak ker je stvar taka, da šofer se avtobusa dogovori s točno določeno trgovino, da nas pripelje tja, od trgovine pa potem dobi procente… mimogrede: jaz iz principa nisem kupil nič, ker so v glavnem prodajali kič) povratek v Jeruzalem. Obiskali smo judovsko knjigarno (končno sem se dokopal do O’Connorjevega vodnika po Sveti deželi, je namreč najboljši in sem ga dolgo iskal), dvorano zadnje večerje (kjer je tudi grob kralja Davida), kraj Marijinega zaspanja, Ecole Biblique – prominentno ustanovo glede bibličnih študijev, na njej predava tudi naš vodič prof. Garuti. Dan smo zaključili s sveto mašo v baziliki Božjega groba.

Oglej si vse slike »

Ker smo se spuščali z vrha Oljske smo najprej obiskali kapelo Marijinega vnebovzetja, kot že ime pove, naj bi na tem mestu Marija zaspala/umrla in bila vzeta v nebo. Obstajata namreč dve tradiciji glede tega istega dogodka, druga govori o Efezu kot kraju, kjer je Marija preživela zadnja leta svojega življenja.

Nato smo se spustili po gori Oljki proti mali cerkvici Dominus flevit (Gospod je jokal), kjer je Jezus točil solze nad Jeruzalemom.
Oljska gora je tudi nekropolis (mesto mrtvih) Jeruzalema, na njej so že od davno pokopavali mrtve, kar je bil poseben privilegij, saj naj bi ob zvokih poslednje sodbe prav mrtvi na tem mestu bili prvi deležni poslednje Božje sodbe in tako je tudi danes na Oljski gori veliko grobov.

Sledil je spust proti Getsemaniju, kraju Jezusove notranje agonije. Čeprav je zgodovinsko precej bolj verjetno, da se je vrt Getsemani nahajal bolj proti vrhu Oljske gore – v smeri proti Betaniji – in ne ob njenem vznožju, smo se vseeno za trenutek ustavili v molitvi. Prav zraven bazilike v Getsemaniju se nahaja eno najlepših svetišč in sicer je to Marijin grob, kraj torej kamor je bila Marija položena k počitku, preden je bilo tudi njeno telo vzeto v nebo. Od vseh krajev, ki smo jih danes obiskali, je bil ta najbolj poln romarjev.

V samo mesto Jeruzalem smo vstopili skozi Levja vrata in kmalu po vstopu smo si ogledali izkopavanja na kraju Betesda, ki ga poznamo iz 5. poglavja Janezovega evangelija, kjer Jezus v kopeli ozdravi mrtvoudnega. Kraj ima z arheološkega vidika zelo zanimivo zgodovino, že iz časa izpred Kristusa, pa vse do križarskih časov.

Po Vii dolorosi smo se odpravili do bazilike Božjega groba, v katero smo vstopili skozi dve koptski kapeli (česar se je zelo razveselil eden izmed udeležencev iz Eritreje, saj se je s koptskimi menihi lahko pogovarjal v materinem jeziku). Današnja bazilika groba zaobjema tako kalvarijo kot mesto, kamor so položili Jezusa, poleg tega pa še veliko kapel in prostorov, ki so razdeljeni med kristjane različnih veroizpovedi. Ekumenizem na tem mestu je naporen – pravijo tukajšnji kristjani.

Kar se arheoloških spoznanj tiče, je bil višek dneva obisk t.i. »Davidovega mesta«. To je izvirna lokacija mesta Jeruzalema v času kralja Davida – se pravi okoli 10. stoletja pred Kristusom. Mesto se je namreč začelo razvijati ob studencu, veliko južneje in nižje kot danes leži staro mestno jedro. Danes so to zapuščeni kraji in pred nekaj leti so začeli intenzivna izkopavanja, ki so prinesla tudi izredna arheološka odkritja. Zanimivo doživetje je bilo iti po rovu, ki je služil za dovajanje vode v mesto in po katerem je kralj David osvojil mesto Jeruzalem (ki je bilo pred njim v rokah Jabusejcev). Konec rova nas je pripeljal do kopeli Siloe, ki nam je poznana iz 9. poglavja Janezovega evangelija, ko Jezus ozdravi sleporojenega in mu naroči, naj se okoplje v vodnjaku Siloa.

Sledil je še obisk muzeja v katerem hranijo Qumranske rokopise (ki so ena izmed najbolj dragocenih najdb 20. stoletja, saj svetopisemska besedila najdena v Qumranu predstavljajo rokopise, ki so okoli 1000 starejši kot zadnji prej znani prepisi svetopisemskih besedil – več o Qumranu kdaj drugič).

Naš profesor Garutti pravi, da smo današnji »Tour de force« kar dobro zdržali. Res je, utrujeni smo, a prijetno utrujeni…

Več slik…

Prvo je Tel Dan, kjer je tudi eden izmed treh glavnih izvirov Jordana. Poleg čudovito zelene narave in iz vseh mogočih in nemogočih koncev pronicajoče vode, se je tu nahajalo tudi kultno središče severnega kraljestva. Po Davidu in Salomonu (10 st. BC) se je namreč kraljestvo razdelilo na dva dela: severno izraelsko in južno judovsko. Z verskega vidika je severno kraljestvo odpadlo od prave vere, saj si je postavilo svoja lastna svetišča po višinah, kjer so častili različna tuja božanstva, tu na Tel Danu je bilo tako glavno svetišče v čast zlatemu volu. Danes imamo tu ostanke oltarja in tempeljskih prostorov.

Sledil je ogled ene izmed najbolj ohranjenih trdnjav – trdnjave Nimrod, ki jej leži na strateško izpostavljeni točki na nadmorski višini 815 m, kjer je dober pregled nad dogajanjem v dolini. Ščitila je namreč pomembno pot med Tirom na obali Sredozemskega morja in Damaskom. Trdnjava sicer ni stara, saj je bila postavljena v 13. stoletju, povezavo z bibličnim besedilom pa najdeš v 1 Mz 10,8-9.

Pot nas je vodila do nekdanje Cezareje Filipove, kakor današnji kraj Banias imenuje Nova zaveza in kjer je Peter izpovedal vero v Jezusa (Mt 16). Kraj je v letu 2 BC sezidal tetrarh Filip in ga posvetil cesarju Avgustu (odtod ime Cezareja Filipova in mimogrede tetrarh Filip je bil eden izmed sinov kralja Heroda Velikega, tistega, ki je dal pomoriti otroke v Betlehemu, ko je hotel umoriti Jezusa). Cezareja Filpova je bila središče tetrarhije, v njej pa je bil glavni tempelj posvečen grškemu božanstvu Panu, ki je bog pastirjev.
Kraj se nahaja pod goro Hermon in tu je pod veliko skalo tudi eden izmed izvirov Jordana. Kraj je res osvežilen, lepa narava, voda, ogromna skala… in ni čudno, da je Jezus sem povedel učence, da si malo odpočijejo. Obenem pa je prav na tem kraju Peter izpovedal vero v Jezusa in Jezus dal Petru obljubo: »Ti si Peter Skala in na tej skali bom sezidal svojo Cerkev!« Pogled na skalovje okoli, je moral v Petru prebuditi slutnjo, da gre za nekaj velikega in pomembnega.
Na tem kraju smo imeli tudi odlično libanonsko kosilo.

Sledila je pot do Jeruzalema, slikal sem nekaj pokrajine, ki se je pred nami tekom 150 km vidno spremenila: od zelene Galileje smo prešli do suhe, peščene, puščavnate Judeje, kje pade le malo padavin in kjer je še bolj vroče. K sreči je najhuje mimo, ampak v tem tropskem območju, 400 metrov pod morjem, je bilo prejšnji teden 40 stopinj, saj je pihal vroč vzhodni veter, ki prihaja iz puščave.

Vzpon proti Jeruzalemu, ki leži na cca. 750 m nad morjem, je bil zato več kot osvežilen in če ne bi pri večernem prehodu po mestu tako hiteli, bi nas celo zeblo. Sprehod pa je bil izredno poučen: obhodili smo celotno staro mesto in dobili prvi vtis o tem, kaj nas čaka v prihodnjih dneh.


Več slik…