Mir in dobro!

Še nekaj počitniškega, potem pa začnem ponovno z bolj resnimi stvarmi. Tokrat na menuju: dimljenje rib. Fotke so z našega družinskega praznovanja očetovega rojstnega dneva in mojega goda. In ker smo moški v družini tudi ribiči (enkrat ribič, vedno ribič, čeprav jaz sedaj tako kot nekoč sv. Peter ne lovim več rib, ampak ljudi), imamo radi ribe. In jih včasih pripravimo na poseben način. Tokrat dimljene postrvi. Po Nastranovo. Demonstrator na slikah je moj brat Jure.
Tako, podimo po korakih: najprej je seveda potrebno imeti postrvi, najbolje sveže, ki jih ovijemo z žico precej na trdno.

Nato zakurimo ogenj za žerjavico, najbolje iz bukovih drv, definitivno pa ne bo zadostovala kakšna smreka.

Tule na sliki se sedaj vidi “naprava” za dimljenje: gre za valj s tremi z mrežo ločenimi predeli, od zgoraj navzdol so to: prostor za ribe, prostor za žagovino (material za dim) in spodaj prostor za žerjavico.

Tako gleda ko naložimo žerjavico, na vrhu pa se vidi v vodo namočena žaklovinasta vreča, ki služi temu, da se dim zadržuje v prostoru za ribe.
Dimljenje poteka nekaj več kot eno uro in samo neučakani bučkoti gledajo kaj se dogaja. To seveda postopku prav nič ne koristi.

Po 45 minutah ribe izgledajo nekako takole, a še še niso pripravljene.
Po uri in 15 minutah pa so že.
Tako, dimljena postrv je pripravljena! Dober tek! (užitno je vse, razen kože, ki pri dimljenju postane usnjata in grenka in kot taka neužitna)

V prihodnje – počitnic je konec – se kot rečeno vračam k resnejšim in rednejšim prispevkom…

Ob koncu vsakega akademskega leta pripravimo zaključno praznovanje, ki je namenjeno predvsem študentom, pa tudi zaposlenim v kolegiju, njihovim družinam in drugim našim prijateljem, skupaj se nas zbere do tisoč ljudi.

Ena izmed lepših stvari je, da vsak narod pripravi svojo lokalno hrano, posebej popularna so indijska (razne curry omake), indonezijska (sojini špageti) in brazilska (caipiriña in churrasco).

Več pa naj povedo slike… (manjkajo slike s sv. maše, s katero smo praznovanje začeli).

Aja, še to, obleka, ki jo nosim jaz, je afriška, darilo br. Godfeya iz Kenije.

Oglej si vse slike »

Kdor ne razume, naj bo hvaležen, saj mu je prihranjena ena nič kaj lepa reč…

Ena izmed lepših slik s poti po Sveti deželi je tudi tale spodaj. Kaj pa je na njej… to je nagradno vprašanje! Nahaja se na enem izmed krajev, ki sem jih v preteklih dneh obiskal in je tudi omenjen/opisan v enem izmed prispevkov. Sprašujem torej po tem “kaj” je na sliki in “kje”.

Nagrada pa je DVD z izborom fotografij Svete dežele v polni ločljivosti in nekaj kratkimi filmi (eden je že objavljen na strani).

Odgovore sprejemam kot komentar na tej strani ali pa po mailu in sicer do vključno z nedeljo.

Vsake toliko časa se prav razveselim, ko najdem kako stvar, ki sem mislil, da sem jo že izgubil… in danes sem na mobiju našel tole sliko, ki me je spomnila na en zelo lep dogodek izpred par mesecev, tako da postavljam uganko: kaj je to na sliki? OK, saj se kar dobro vidi, ampak nagrajen bo najbolj natančen odgovor.

Če želiš bolje videti seveda klikni na sliko, da se ti izpiše večja.

In nagrada? Ker je že v vprašanju hrana, bo tudi v nagradi: tistega, ki ugani, kaj je v loncu, povabim na pizzo – ob priliki seveda. Po možnosti v pizzeriji Don Perez, kjer delajo prav dobre pizze – pravijo, moram preskusiti!

Odgovori seveda v komentarjih sporočila, vsak ima samo en glas, časovno pa stvar ni določena.