Kar me je posebej razveselilo je bilo to, da je papež predvčerajšnji nagovor posvetil meni izredno dragocenemu avtorju: Dioniziju Areopagitu, ki me spremlja že več kot 10 let, vse od novicata dalje, in sem o njem pisal tudi diplomsko nalogo.

Zakaj mi je torej Dionizij Areopagit dragocen? Ko sem bral različne duhovne avtorje – npr. sv. Bonaventura in sv. Janez od Križa – sem opazil, da na ključnih, “močnih” mestih navajajo Dionizija… in tako sem se začel zanimati zanj.

Na kratko o njem: gre za neznanega avtorja iz 6. stoletja, ki si je privzel ime svetoposemske osebe iz Apostolskih del (Apd 17,32-34). Imamo ga za utemeljitelja krščanske mistike, ki je v mistiko vnesel t.i. “negativni govor”. Gre za to, da o Bogu pravilneje govorimo kaj Bog ni, kot pa kaj Bog je. S tem ohranjamo prostor spoštljivosti in zavest o njegovem preseganju vsakršnega izrekanja.  “Negativni govor” vodi v češčenje, v tišino, v preprosto nad-pojmovno komunikacijo z Bogom, saj besede enstavno ne morejo ustrezno izražati Božjih resničničnosti.

Druga značilnost Dionizijeve teologije pa je njena estetska, anti-apologetična komponenta: resnica je nekaj lepega, nekaj kar privlači ljudi, saj smo ustvarjeni zanjo. Ni je potrebno torej braniti, ampak samo izpostaviti, pustiti, da njena luč sama razsvetljuje tiste, ki luč iščejo. Kogar zanima ta vidik teologije, mu pripročam da se sreča s teologijo lepote P. Evdokimova.

Več o Dioniziju objavljam v eseju na dnu tega prispevka.

Kar je bilo zame v papeževem govoru novo, je bila misel, da je Dionizij danes aktualen ne samo ker zahodnemu (katoliškemu) kristjanu približuje vzhodno (pravoslavno) izkušnjo, ampak da je graditelj mostov do vzhodnih religij, ki jim je negativna govor o Bogu zelo blizu (papež je tu po vsej verjetnosti mislil predvsem na budizem).

Ko se srečujem z življenjem in deli mojih predhodnikov v veri, ki so tudi meni omogočili da je moja vera globlja, tako duhovno kot intelektualno, dejansko doživljam lepoto tega občestva svetih, v katerega katoličani verujemo. Še veliko “očetov” v veri imam: od preprostih zaljubljencev v Boga kot je sv. Frančišek do izrednih mislecev (v zadnjem času prebiram spise J.H. Newmana, ki bo jeseni razglašen za blaženega, in upam, da o njem enkrat napišem prispevek za blog, ker je res izredna osebnost).

Kdo pa so tvoji očetje in sopotniki v veri? Prepričan sem, da jih ima vsak in bi bil vesel če si jih podelimo – v komentarjih.

********************************************************

DIONIZIJ AREOPAGIT

(esej)

Uvod

Krščanska mistika je neločljivo povezana z imenom Dionizij Areopagit in njegovim spisom Mistična teologija. Prištevamo ga k cerkvenim očetom, to je k prvim krščanskim mislecem iz prvih stoletij po Kristusu, ki so svojo vero izrazili v jezikovnih in filozofskih pojmih takratne helenistične kulture. S tem so omogočili, da so se v krščanstvu prepoznali in ga sprejeli tudi drugi narodi, ki so bili kulturno daleč od judovstva, iz katerega krščanstvo izvorno izhaja.

Mistika

A vrnimo se k pojmu mistika. O čem govorimo, ko govorimo o mističnem?
V kontekstu krščanstva je mistično osebno-izkustvena plat vere. Mistika je torej integralni del vere, ne njen najpomembnejši, a vseeno bistveni del. Ko govorimo o mističnem, običajno govorimo o izkustvu, verskem izkustvu. Kot taka je bila mistika v zgodovini vseh verstev vedno nekakšno dopolnilo filozofsko-teološki refleksiji, ki je ohranjala odprt prostor za Božjo presežnost, nedoumljivost, izvirnost, nedokončnost in neulovljivost. Če kdo, potem mistik, ki nadpojmovno, lahko bi rekli intuitivno, izkuša Božji obstoj in njegovo navzočnost v svojem življenju in v vesoljstvu, ohranja to, čemur Hans Urs von Balthasar pravi teologija spoštljivosti – torej govor o Bogu, ki želi ostajati bistveno odprt za skrivnostno.

Dionizijeva identiteta

Ime Dionizij Areopagit je psevdonim. Njegove prave identitete še danes ne poznamo, ostali so nam samo spisi. A njegovo ime je več kot psevdonim, je psevdoepigraf: obstaja namreč zgodovinsko izpričani Dionizij Areopagit, Kristusov sodobnik in prijatelj sv. Pavla, ki se je po njegovem nagovoru na atenskem Areopagu odločil za krščanstvo. Temu Dionizijiju je naš – recimo mu tokrat navidezni Dionizij – pripisal svoje spise. To lahko trdimo na temelju notranje presoje besedil, razvitosti misli ter miselnih povezav z drugimi sodobnimi filozofi in teologi. S tem spise dokaj natančno umestimo v čas prehoda iz petega v šesto stoletje. Dionizij naj bi živel nekje v Siriji, po vsej verjetnosti pa je bil menih.
Zakaj se Dionizij trudil prikriti svojo identiteto in se skriti za drugim avtorjem? Je morda želel, da bi njegovi spisi imeli večji vpliv, če naj bi izvirali izpod peresa slavnega, celo svetopisemskega avtorja? Naj bi mu navidezno dopisovanje z apostolom Pavlom, Janezom in Timótejem prineslo nesporen apostolski ugled in avtoriteto? Ali pa se morda ni želel vključiti v tok v tistem času precej ostrih teoloških razprav, ki so se odvijala na področju nauka o Kristusovi naravi in osebi, ker se mu je zdelo, da te razprave kristjane bolj ločujejo kot povezujejo med seboj? Morda; prisluhnimo tu Dionizijevi misli iz njegove Mistične teologije: »Molimo, da bi po odvzemu vseh bivajočih stvari nadbitnostno slavili Nadbitnostnega, kakor (v svetišču) odstranijo vse, kar je ovešeno okrog svete podobe in moti čisto motrenje skritega ter jo razkrijejo tako, kot je bila na začetku. Zgolj z odvzemom samim pokažejo lepoto samo na sebi.« V tem odlomku že lahko slutimo Dionizijevo misel, da je resnica lepa in privlačna sama v sebi in da ne potrebuje svojih braniteljev, ampak oni potrebujejo njo.
Drugi možni razlog za Dionizijev umik v drug čas pa bi lahko bila njegova želja po teologiji, to je govoru o Bogu, ki bi bila nadčasovna. Če se teologija s svojimi izrazi poskuša približati večnim resnicam, naj bo tudi njen izraz zaznamovan čimbolj nadčasovno, kar ne pomeni distance do konkretnih življenjskih razmer, ampak bližino vsakršnim razmeram.

Dionizijeva teologija

Bolj kot Dionizijevo življenje pa nas zanima njegova misel. Njena osnovna struktura je v t.i. načelu izhajanja in vračanja. To znano miselno načelo je Dionizij prevzel od svojih novoplatonskih predhodnikov in sodobnikov: Platona, Plotina in Prokla. Načelo govori o tem, da vse, kar je, celotno stvarstvo in tudi človek kot mikrokoznos, izhaja iz enega počela: božanstva. K njemu se tudi vse vrača: v novoplatonistični inačici se bo stvarstvo kot celota in človek kot njegov del, nekoč manifestiralo kot del tega božanstva, iz katerega izhaja in naproti kateremu je usmerjeno. Podobno mišljenje danes srečamo v novodobnih gibanjih. Dionizij prevzame to načelo v njegovi osnovni zgradbi in ga pokristjani: po njegovi inačici je človek ne po svoji lastni naravi in zmožnosti, ampak po milosti poklican v območje božanskega, v skupnost z Njim, to je Bogom, ki se človeštvu daje. Tako je osnovni namen Dionizijevih spisov uvesti bralca v slavljenje Boga. Teologija v pravem pomenu besede, tako kot so jo uporabljali očetje, ne pomeni neke vednosti o Bogu, ampak predvsem spoznanje Boga prek občestva z njim, prek motrenja, kontemplacije oz. duhovnega poglabljanja – o  čemer bo v nadaljevanju še govora.
Dionizij se omejuje predvsem na posamezno človeško dušo na njeni poti oz. vzpona. Ta vzpon sestoji iz treh različnih faz.

Simbolična teologija

V prvi fazi – imenujmo jo simbolična faza – človek do spoznanj o Bogu prihaja preko simbolov. Človek sam od sebe namreč ni spodoben priti do Boga in ga zreti. Zato obstaja velika veriga hierarhij, ki izhajajo iz najbolj duhovnih virov, to je Boga, in posredujejo Božjo luč in zedinjenje z njim do povsem materialnih ravni, kjer človek začne svojo notranjo pot. Simbol torej odpira človeka Božjemu svetu in mu omogoča vstop v zrenje, to je v kontemplacijo. Dionizij predstavi tu dve hierarhiji simbolov: nebeško, ki jo opisuje v delu Nebeška hierarhija, in zemeljsko, ki jo opisuje v delu Cerkvena hierarhija. Ta dva hierarhično urejena simbolna svetova se stikata in omogočata prehajanje milosti, razsvetljenja in upodabljanja po Bogu iz nebeškega sveta, ki je božanstvu bolj priličen, v zemeljsko, cerkveno sfero. V obeh hierarhijah Dionizij simbole razdeli v tri trojice po tri, kar pomeni da imamo dve hierarhiji po devet simbolov, skupaj osemnajst simbolov, s pomočjo katerih se človek vpelje v božansko področje. Oglejmo si konkretno nekaj teh simbolov. Prva trojica so osnovni krščanski zakramenti: najprej krst, božansko rojstvo, rojstvo v duhovno življenje in kot tak je krst predstavljen kot osnova kakršnegakoli drugega vpeljevanja in približevanja Bogu. Nato je tu evharistija, Božja prisotnost pod podobo kruha in vina, znamenje občestva in edinosti, tako zunanje, medsebojne, kot notranje, saj evharistija povezuje ločene in razbite fragmente zavesti. Dionizij poudari tudi, da obstajajo pri evharistiji različne stopnje udeleženosti, pač glede na posameznikovo očiščenost, jasnost pogleda in prostost misli. Naslednji simbol je maziljenje, ki nakazuje navzočnost Svetega Duha.
Po teh in nadaljnih simbolih se človek očiščuje, razsvetljuje in zedinja z virom teh simbolov, to je z Bogom. Za vzor ima vedno simbole nebeške hierarhije, ta je namreč sestavljena iz devetih rodov angelskih bitij. Njihova značilnost je, da bitja, višje v hierarhiji, prejemajo več Božje luči in razsvetljenja, ki ju posredujejo nižjim angelskim bitjem. Tako celotna hierarhija teži k izviru luči, to je k Bogu samemu.

Pozitivna – katafatična teologija

To je Dionizijev simbolni svet. Človek z njegovo pomočjo napreduje v spoznanju in se pripravlja na drugo fazo svojega duhovnega vzpona, ki ga lahko imenujemo katafatična, zatrjujoča ali pozitivna faza, ki jo Dionizij obravnava v spisu O Božjih imenih. Gre za trditve, izreke o Bogu. Če je bil Bog v simbolni fazi dosegljiv predvsem po simbolih, pa gre tu za neposreden govor o Bogu, ki je utemeljen v Svetem pismu in izrazih, ki jih Sveto pismo navaja za označitev Božanstva. Tu srečamo pojme kot so Lepota, Življenje, Resnica, Luč, Svetloba, Dobrota in druge. Ta druga, to je katafatična, zatrjujoča faza, je seveda vzvišenejša kot simbolna, saj v njej zapuščamo materialni svet in se gibljemo samo še v pojmovnem, s katerim želimo dospeti do Božjega bistva. Spis O Božjih imenih je torej razglabljanje o zatrjevanjih, katerih namen je slaviti Boga, saj se je Bog s temi imeni razodel. Čeprav Dionizij nenehno opozarja, da se vse naštete trditve pri opisovanju Boga izkažejo za nezadostne, saj ne obstaja noben človeški pojem, ki bi ga lahko zaobjel, pa je vendar tako govorjenje legitimno, saj se Bog razodeva v svetu v vsej pristnosti. Ne gre torej za človeško modrost, ampak za kazanje tiste moči, ki jo je Sveti Duh položil v usta svetim pisateljem pri ustvarjanju Svetega pisma. Okvir izrekanja Božjih imen je liturgija, bogoslužje: pri imenih namreč ne gre za nekakšne kvalitete, s katerimi bi opisovali Boga, ampak za imena, ki nam jih je sam Bog razodel z namenom, da ga z njimi kličemo, torej častimo. Dionizijev spis O Božjih imenih in njegovo zatrjujočo teologijo preveva himnični duh čaščenja, zazrtosti in občudovanja.

Negativna – apofatična teologija

Šele zdaj – po prehojeni simbolni in zatrjujoči fazi – se lahko vrnemo k osrednji Dionizijevi misli, ki je zajeta v spisu Mistična teologija, ki je najkrajši, najpomembnejši in najvplivnejši Dionizijev spis saj je zaznamoval mnoge nadaljnje generacije pri odkrivanju njihove poti do Boga.
Celotna misel Mistične teologije je zasnovana na razlikovanju dveh momentov v Bogu: eden je nagib (moment) transcendence, presežnosti, to je nagib (moment) spoznanja Božjega bistva, kakor ga pozna Bog sam. Ta nagib (moment) se uveljavlja ne samo v odnosu do bitij, ki jih ustvarja, ampak tudi v odnosu do človeške misli, torej tudi znanja in besede, kar pomeni, da poznati Boga, kakor on sam sebe pozna, ni v človeški domeni. Drugi nagib  (moment) pa je nagib (moment) izhajanja, tu pa gre za spoznanje Boga, kakršno je možno glede na njegovo delovanje. Če poenostavimo: na temelju Božjega odnosa do drugih bitij, še ne moremo priti do določitve Božjega bistva. To je osnova misel, ki utemeljuje Dionizijevo Mistično teologijo.
Bog, ki je po tem razlikovanju oddaljen od bitij, ostaja v svoji intimni naravi skrit in nedostopen ne samo človeškemu umu, ampak tudi najvišjim angelskim bitjem v nebeški hierarhiji. V trenutku ko človeški um želi narediti prehod od Boga, kakršnega pozna iz njegovega razodevanja, do Boga, kakršen naj bi bil sam v sebi, ne more več drugega kot odvzemati božanstvu vse atribute, v končni fazi tudi tiste najbolj vzvišene, kot so »dobro«, »lepota«, »luč«, »bitje«, »življenje«…. kajti ti se na skrito Božje bistvo ne morejo aplicirati.
Ker se noben pozitiven pojem ne izkaže kot zadosten za Boga, je ta nad vsakim razpravljanjem, torej brez imen. Na razumski ravni se torej najvišje spoznanje popolnoma izenači z nevednostjo o njem in popolnim molkom. Prisluhnimo Dionizijevemu t.i. negativnemu govoru o Bogu: »On, Bog, je nad vsakim odvzemanjem, saj presega sleherno odvzemanje kot Presežnost, ki je osvobojena vsega nasploh. On je Presežnost onkraj vsega.« Svetopisemski simbol za nevednost in molk, s katerim se opremi človeški duh v tretji fazi, najde Dionizij v Drugi Mojzesovi knjigi, v 20. poglavju: Mojzes se odpravi na vrh gore Sinaj, da bi se srečal z Bogom in vstopi v teman oblak, »v katerem je bil Bog«. S tem simbolom so se ukvarjali že mnogi pred Dionizijem. Tu sledi tradiciji, ki je do njega prišla preko Gregorja iz Nise, njen izvir pa najdemo pri Filonu Aleksandrijskem.
Kaj se torej sploh še dogaja s človeškim duhom ob tem prestopu? Ali je nevednost in »mrak molka, ki uvaja v skrivnosti«, zadnja faza vzpona človeka k Bogu? Prisluhnimo, kaj pravi Dionizij o tem mraku in o dejavnosti v njem – to bomo našli na začetku prvega in drugega poglavja Mistične teologije: »Trojica, nadbitnostna, nadbožanska in naddobrotna, … usmeri nas k vrhu mističnih Izrekov, najvišjemu vrhu, ki je več kot nespoznaten in presega svetlobo, najvišjemu vrhu, kjer se preprosti, absolutni, nespremenljivi misteriji teologije razodevajo po mraku, ki je nad lučjo, po mraku molka, ki uvaja v skrivnosti. Usmeri nas k vrhu, kjer misteriji v največjih teminah sijejo bolj kot nekaj najsvetlejšega ter v popolni nedotakljivosti in nevidnosti nadlepih bleščav več kot napolnjujejo duhove, ki nimajo oči«.
Dionizij pravi torej, da z vstopom v mrak še nismo prišli do konca vzpona: zanikanje nas namreč še ni pripeljalo do cilja, do Boga, ampak samo do kraja, kjer Bog prebiva. Po tem, ko je zaradi nevednosti, povzročene po negativni poti, prenehala vsa spoznavna dejavnost, um, zdaj popolnoma nejedaven na razumski ravni, izkusi neko obliko vizije oz. gledanja, ki je značilna za zedinjenje – henosis – z Bogom in ta vizija je vzvišena nad vse oblike razumskega spoznanja. Tema nevednosti, ki je ovijala um, se izteče v neizrekljivo razsvetljenje – »žarek Božjega mraka« – , ki pa nima ničesar skupnega z razsvetljenji, ki jih prejema človek na poti iniciacije oz. vpeljevanja. To novo zedinjenje presega vsako spoznavno dejavnost, je torej nad-razumsko in v njem – po Dioniziju – človeški duh izgubi vsako zavest svoje identitete in ne pripada več sebi, ampak božanskemu bitju , s katerim se praktično poisti.
Dionizijeva mistična pot ima tako za svoj objekt božanstvo samo v sebi, ki je nespoznatno in neizrekljivo z razumskimi pojmi in tako z negativno metodo obravnavamo skrivnosten, skrit odnos duše do Boga, za gibanje proti Bogu.

Vrhunec mistične teologije

Na vrhuncu poti Dionizij govori o zedinjenju in pobožanstvenju, pri tem pa velja omeniti še en izraz, ki ga uporablja: namreč ekstazo oz. izstop, v kateri se duša iztrga iz sebe:
»S čistim izstopom (ekstasis) iz sebe in iz vseh stvari, z absolutnim in brezodnosnim izstopom iz vsega, boš po odvzemu vsega in osvobojen vsega priveden k nadbitnostnemu žarku Božjega mraka.«
Ekstaza prvenstveno ne pomeni izredne izkušnje, ampak osredotočenje življenja na Drugega na ta način, da življenje Drugega postane posameznikovo lastno življenje. To zedinjanje z Nespoznatnim seveda poteka v popolni trpnosti na nespoznaten način in te trpnosti se ne da naučiti, saj je dejansko nenaučljiva. V tem stanju pa je duša dosegla svoj cilj, saj je, kot smo videli v obeh v sklopu simbolične faze omenjenih hierarhijah, cilj vsakega bitja upodabljanje po Bogu in zedinjenje z njim.
Ob tem se seveda lahko vprašamo čemu služi Dionizijievo poudarjanje Božje nespoznatnosti ter mraka in molka, ki sta edino pravilna/možna pred Nedoumljivim. Zakaj kljub končnemu združenju ostaja tako vnet zagovornik temnega mraka, v katerem se nahaja človek, ki stoji pred Bogom? Ta razkol med človekom, njegovo mislijo, pravzaprav vsem stvarstvom na eni strani in med Počelom, Virom in Ciljem na drugi, je radikalna posledica izvirnega judovsko-krščanskega pojmovanja o stvarjenju iz nič. Če so Dionizijevi grški filozofski sodobniki gledali na posamezno človeško dušo kot na v svetu izgubljeno iskro božanskega, pa Dionizij postavlja človeka v odnos do Boga na drugačen način: stvarjenje iz nič namreč po eni strani implicira to, da obsatja med človekom in Bogom ontološki prepad, ki ga ni mogoče preseči z nobeno dejavnostjo, po drugi pa stvarjenje iz nič pomeni, da sleherno bivajoče bitje ustvarja Bog sam in po tem je vsako bitje v neposrednem stiku z Njim.
Le tako lahko Dionizij govori o zedinjenju z Bogom v ekstatični ljubezni, ki je prav tisti odnos, v katerem to prvotno ontološko ločenost in povezanost Boga in bitij človek spoznava oziroma izkuša.
Ekstaza pa se ne dogaja samo enosmerno: ne samo da človek v zedinjenju z Neizrekljivim popolnoma izstopi iz sebe, ampak tudi Bog izstopa iz sebe, kajti ekstaza po vsebini ni prav nič drugega kot čista ljubezen. Naslednje vrstice so izvirni Dionizijev prispevek, popolnoma nepojmljiv za kateregakoli nekrščanskega novoplatonika:
»On, ki je povzročitelj vseh stvari… zaradi preobilja ljubezenske dobrote postaja ves iz sebe… kot začaran z dobroto, ljubeznijo in hrepenenjem. Iz svoje vzvišenosti nad vsem in svoje odmaknjenosti od vseh stvari sestopa v vse. Sestopa po ekstatični, nadbitnosti moči, ne da bi izstopil iz sebe«
Objekt Dionizijeve Mistične teologije je torej Bog kot absolutno Nespoznatni. To pa lahko rečemo samo pogojno: ko se namreč povzpnemo do skrajnega vrhunca, se moramo osvoboditi delitve na objekt in subjekt kontemplacije. Bog se ne javlja kot predmet, saj ne gre več za spoznanje, ampak za zedinjenje. Negativna pot je torej pot zedinjenja z Bogom.
S takim pojmovanjem medsebojnega iskanja in nadumljive združitve človeka in Boga, je Dionizij Areopagit v 6. stoletju do vrhunca pripeljal eno izmed dveh glavnih mističnih izročil, iz katerih se je še skozi dolga stoletja napajala krščanska duhovnost. Med avtorji, na katere je imel izreden vpliv, bomo srečali tudi imena duhovnih velikanov kot so Bonaventura, Tomaž Akvinski, Mojster Eckhart, Nikolaj Kuzanski in Janez od Križa. Znova pa postaja aktualen v današnjem času, ki se odpira pristnemu bogoiskateljstvu, mističnemu, duhovni resnosti in svežini.

Stvari zasijejo v svoji lepoti šele, če jih gledamo na pravi način. Gornji primer je razviden: kdor hoče razumeti, kaj je rozeta, si jo mora ogledati od znotraj in to po možnosti v trenutku, ko je obsijana s soncem. Kdor isto rozeto gleda v istem trenutku od zunaj, ne vidi nič posebnega.

Danes je praznik binkošti, dan, ko je Bog poslal Cerkvi Svetega Duha. Kdor hoče razumeti Cerkev, mora tudi njo gledati od znotraj, ne v njeni zgolj naravni (npr. sociološki) dimenziji, ampak obsijano z razsvetljenjem in milostjo Svetega Duha. V Duhu šele odkrijemo lepoto in bistvo Cerkve. Kot vedno velja tudi tu: resničnost posamezne stvari začnemo odkrivati šele, ko to stvar vzljubimo. Če to velja že za stvari, koliko bolj to velja za vse, kar je živo! Za ljudi, za Cerkev, za Boga…

Oglej si vse slike »

Slike so iz pasijona, ki so ga lansko leto pripravili mladi iz župnije Ljubljana – Štepanja vas, foto Jure Nastran.

Še malo nostalgije: z mladimi iz župnije Maribor – sv. Jožef smo imeli duhovne vaje, v katerih smo se poglabljali v sporočilo knjige preroka Jona.

Na koncu smo si »privoščili« vzeti svetopisemsko besedilo in ga prevesti – v štajerščino in v bolj mladinsko govorico, pri čemer smo seveda ostajali zvesti izvirnem besedilu.
In nastalo je tole… (cca 11 minut)
http://matej.nastran.net/mp3/Jona_CD.mp3

P.S. Ne, na sliki nisem jaz, ampak Nino, eden izmed sodelujočih mladincev, ki je tudi navdušen gasilec.

Rosalind je znana po svojem široko odprtem srcu za vsakega človeka in prav to je v mnogih oddajah na radiu in televiziji delila v zadnjih letih. Tudi sam sem ji velikokrat in rad prisluhnil.

Bog pa ima zanjo pripravljeno še eno poslanstvo, o katerem je spregovorila v preteklih dneh: pri 65. letih je postala ustanoviteljica nove skupnosti posvečenega življenja in sicer se imenujejo Hčere Marije, Matere Izraelovega upanja. Skupnost je bila v teh dneh ustanovljena v škofiji St. Louis v ZDA in njihovo glavno poslanstvo bo preprosto oznanilo: “Svetu želim povedati, da nas Bog ni zapustil. On je tu. On nas ljubi in ustvaril nas je zase. Vse prihaja od Boga! Želim iti na ulice mest s sestrami, napolnjenimi z veseljem, in oznanjati to veselo novico!”

Občudujem njeno zavzetost, navdušenost in odprtost za Božjo voljo in ne dvomim, da je ta razvidna tudi v posnetku, ki ga objavljam spodaj, v katerem Rosalind govori o svoji poti vere. (29 minut, 11 Mb)

http://matej.nastran.net/mp3/Rosalind_Moss.mp3

Več info:

http://www.envoymagazine.com/backissues/4.6/diplomaticcorps.htm

http://www.catholic.com/seminars/moss.asp

http://www.catholic.org/national/national_story.php?id=26854

V čem je poanta? Gre pač za to, da si človek več zapomni če stvar posluša, kot če bere. In še to je: tule v Rimu veliko časa vzame prevoz (Ljubljanski promet je prav delolžen v primerjavi s tukajšnjim), zato naredim tako: vzamem tekst, ga skopiram v program, ki ga “prebere” v MP3 datoteko (uporabljam TextAloud in pa glasove NeoSpeech), to pa potem poslušam na svojem MP3 predvajalniku (konkretno imam Zune 2, s katerim sem ZELO zadovoljen).

Stvar se sploh ne sliši obupno računalniško monotono, saj je danes tehnologija generiranja glasu že precej napredovala pa tudi izbor različnih glasov in jezikov je zelo velik. Med njimi seveda ni slovenščine, ki pa je tudi ne rabim – predavanja in zapiske imam vsa bodisi v italijanščini ali angleščini.

Torej ponujam nekaj tekstov s področja Svetega pisma in nekaj novejših Cerkvenih dokumentov.

• Divino Afflante Spiritu (1943): okrožnica papeža Pija XII, ki pa je odprla vrata moderni katoliški eksegezi
  mp3
• Dei Verbum (1965) – dogmatična konstitucija o Božjem razodetju 2. vatikanskega koncila
  mp3
• The interpretation of the Bible in the Church (1993) – eden izmed novejših cerkvenih dokumentov na temo interpretacije Svetega pisma
  mp3
• Deus Caritas Est (2005) – prva okrožnica papeža Benedikta XVI (odslej B16) z naslovom “Bog je ljubezen”
  mp3
• Sacramentum Caritatis (2007) – posinodalna apostolska spodbuda B16 o evharistiji z naslovom “Zakrament ljubezni”
  mp3
• Spe Salvi (2007) – druga okožnica B16, o upanju
  mp3
• Doctrinal note on some aspects of evangelization (2007) – zelo pomemben in zanimiv dokument kongregacije za nauk vere o evangelizaciji v Cerkvi danes
  mp3

Če bo zanimanje, objavim še kaj več.

Sedanji katekizem je iz leta 1992, v Sloveniji je izšel že isto leto pri založbi Družina, trenutno pa čakamo na ponatis.

Plugin omogoča uporabo navedkov iz katekizma s preprostim citiranjem člena – primer: KKC 1 prikaže prvi člen KKCja.

Zahteve za delovanje plugina

Vsaj WordPress 2.0, stestirano le na WordPress 2.3.2.

Verzije in spremembe

Prva javna verzija plugina je 1.0, nastala dne 13. januarja 2008.

Prenos

Prenos zadnje verzije: katekizem_1_0.zip (368.8 Kb)

Domonstracija

Demonstracija se nahaja že na tej strani sami.

Znane težave

Če imate v istem prispevku več referenc na isti člen KKCja, se bo tekst izpisal le ob prvi referenci.

Veselo bloganje torej v povezavi s Katekizmom – KKC 13.