Očetje v veri - Dionizij Areopagit
Zadnje mesece z veseljem prisluhnem papeževim nagovorom ob splošnih avdiencah (ki so vsako sredo, ko se papež nahaja v Vatikanu), saj so rdeča nit nagovorov cerkveni očetje. Kdo so to? To so pričevalci, učitelji in razlagalci krščanske vere prvih krščanskih stoletij. Njim gre zasluga, da se je krščanstvo uspešno razširilo po rimskem imperiju in se soočilo z grško filozofijo ter se izrazilo tudi z njenim izrazoslovjem. Nekaj najbolj znanih: sv. Avguštin, sv. Atanazij, sv. Ciprijan, sv. Janez Krizostom, sv. Ignacij Antiohijski, sv. Irenej… V glavnem so bili vsi svetniki in škofje.
Kar me je posebej razveselilo je bilo to, da je papež predvčerajšnji nagovor posvetil meni izredno dragocenemu avtorju: Dioniziju Areopagitu, ki me spremlja že več kot 10 let, vse od novicata dalje, in sem o njem pisal tudi diplomsko nalogo.
Zakaj mi je torej Dionizij Areopagit dragocen? Ko sem bral različne duhovne avtorje - npr. sv. Bonaventura in sv. Janez od Križa - sem opazil, da na ključnih, “močnih” mestih navajajo Dionizija… in tako sem se začel zanimati zanj.
Na kratko o njem: gre za neznanega avtorja iz 6. stoletja, ki si je privzel ime svetoposemske osebe iz Apostolskih del (Apd 17,32-34Apd 17,32-34
Slovenian: Slovenski standardni prevod (1997) - SSP
32 Ko so slišali o vstajenju od mrtvih, so se eni norčevali, drugi pa so rekli: »O tem bi te poslušali kdaj drugič.«
33 Tako je Pavel odšel iz njihove srede.
34 Nekateri možje pa so se mu pridružili in sprejeli vero. Med temi je bil Dionizij Areopagít, potem žena po imenu Dámaris in še nekaj drugih.). Imamo ga za utemeljitelja krščanske mistike, ki je v mistiko vnesel t.i. “negativni govor”. Gre za to, da o Bogu pravilneje govorimo kaj Bog ni, kot pa kaj Bog je. S tem ohranjamo prostor spoštljivosti in zavest o njegovem preseganju vsakršnega izrekanja. “Negativni govor” vodi v češčenje, v tišino, v preprosto nad-pojmovno komunikacijo z Bogom, saj besede enstavno ne morejo ustrezno izražati Božjih resničničnosti.
Druga značilnost Dionizijeve teologije pa je njena estetska, anti-apologetična komponenta: resnica je nekaj lepega, nekaj kar privlači ljudi, saj smo ustvarjeni zanjo. Ni je potrebno torej braniti, ampak samo izpostaviti, pustiti, da njena luč sama razsvetljuje tiste, ki luč iščejo. Kogar zanima ta vidik teologije, mu pripročam da se sreča s teologijo lepote P. Evdokimova.
Več o Dioniziju objavljam v eseju na dnu tega prispevka.
Kar je bilo zame v papeževem govoru novo, je bila misel, da je Dionizij danes aktualen ne samo ker zahodnemu (katoliškemu) kristjanu približuje vzhodno (pravoslavno) izkušnjo, ampak da je graditelj mostov do vzhodnih religij, ki jim je negativna govor o Bogu zelo blizu (papež je tu po vsej verjetnosti mislil predvsem na budizem).
Ko se srečujem z življenjem in deli mojih predhodnikov v veri, ki so tudi meni omogočili da je moja vera globlja, tako duhovno kot intelektualno, dejansko doživljam lepoto tega občestva svetih, v katerega katoličani verujemo. Še veliko “očetov” v veri imam: od preprostih zaljubljencev v Boga kot je sv. Frančišek do izrednih mislecev (v zadnjem času prebiram spise J.H. Newmana, ki bo jeseni razglašen za blaženega, in upam, da o njem enkrat napišem prispevek za blog, ker je res izredna osebnost).
Kdo pa so tvoji očetje in sopotniki v veri? Prepričan sem, da jih ima vsak in bi bil vesel če si jih podelimo - v komentarjih.
“Končno doma!” je pred 13 leti vzkliknila Rosalind Moss, ko je bila končno 
Torej ponujam nekaj tekstov s področja 
Katekizem (KKC) je eden izmed glavnih dokumentov Katoliške Cerkve, saj je v njem na sintetičen, pregleden in sistematičen način zajeto učenje Katoliške Cerkve.