Skupaj z menihi v molitvi in spoznavanju njihovih življenjskih zgodb ter duhovno bogatega, sicer pa skromnega vsakodnevnega življenja

Tomaž Bukovec

Življenje okoli nas ima tisoč obrazov in v želji, da spoznam novega, sem se odločil, da spoznam samostanskega. Življenje, misli in vero ljudi v meniških kutah. V določenih samostanih živijo meni hi in v drugih redovniki, nune in redovnice, se pa njihovo življenje močno razlikuje. Menihi in nune se posvečajo molitvi ter so popolnoma predani Bogu v zaprtem svetu samostana (kartuzijani v Pleterjih in cistercijani v Stični ter sestre klarise in karmeličanke), redovniki in redovnice pa živijo z Bogom ter seboj v molitvi, poleg tega pa svojo vero posredujejo tudi ljudem okoli sebe, širijo evangelij.
Potrkal sem torej na vrata kapucinskega samostana v Vipavskem Križu v Vipavski dolini. Ni preprosto vstopiti v samostan in se pridružiti redovnikom, ki svoj čas namenjajo molitvam, kot njim ni preprosto sprejeti medse novega »brata bolj svobodnih misli«, precej daleč od vere in zakramentov. Pred vrati sem se spraševal, kam prihajam. Med ljudi, katerih pogled je usmerjen le v molitev, med stare nezaupljive redovnike dolgih brad, ki živijo v svojem svetu, v katerega mi ne bodo dovolili pomoliti niti nosu? No, potem so se odprla vrata.

Postulant za en dan

Vrata mi je odprl 45-letni brat Štefan Kožuh, predstojnik samostana in novoizvoljeni predstojnik slovenskih kapucinov, ki jih 33 živi v sedmih samostanih. Razkazal mi je moj novi dom, skromno jedilnico in kuhinjo, kjer si sami pripravljajo zajtrk in večerjo, v klavzuro, kjer so njihove skromne sobe, pa me ni popeljal. To je posvečeni prostor, namenjen le njim, jaz pa sem kot gost in »postulant za en dan« dobil sobo v drugem delu samostana, eno izmed sob za obiskovalce duhovnih vaj. Preprosta soba z umivalnikom in posteljo ter omaro naj bi bila razkošnejša, kot so njihove sobe. S to razliko, da v njihovih visijo križi, v moji pa ga, kar se mi je zdelo nenavadno, ni bilo. Tega, ali bom dobil habit, njihovo redovniško obleko z značilno kapuco, ki jim je prinesla ime, nisem niti vprašal, kajti včasih človek vendarle ne sme v enem trenutku preskočiti vseh stopnic.
V kapucinskem samostanu v Vipavskem Križu živi pet redovnikov in postulant (kandidat). Najstarejši, skoraj osemdesetletni brat Franček Hrastnik, predstojnik brat Štefan Kožuh, Damijan Frlan, ki se približuje sedemdesetim letom, 38-letni brat Vlado Kolenko, ki je hkrati krajevni župnik, tu pa sta še 39-letni Jaro Kneževič in postulant, 31-letni Damjan Knez. Kapucini so redovniki, zapisani preprostosti in skromnosti.

Vozli zaobljube

»Molitev je ob šestih, v koru, « se mi je nasmehnil brat Štefan. »Če se nam želite pridružiti v molitvi. « Redovniki redno molijo trikrat dnevno po eno uro, opoldanska molitev pa je krajša. Ob 6.00, ob 12.00 in ob 18. uri. Prve pol ure namenijo skupni molitvi, v drugem delu pa osebni tihi molitvi. »Molitveno bogoslužje molimo vsi redovniki in je neke vrste naše duhovno služenje Cerkvi in svetu. Verjamemo, da se milost molitve razliva na vse človeštvo. To je naš poklic, « je pripovedoval brat Štefan.
Ob 18. uri sem bil tam. Sedel sem v klop in sklenil roke. Besede molitve so se tiho sprehajale med zidovi in med vsako vrstico so redovniki postali. Kot bi vsako izrečeno besedo posebej premislili, se ustavili v hitenju življenja in potem nadaljevali. Del molitve smo izrekali bratje na levi strani, del drugi trije. Le brat Franček je ves čas molčal. Osemdesetletni brat je klic za pot med kapucine zaslišal pri petdesetih letih. Breme starosti in invalidnosti (je civilni invalid vojne, saj mu je bomba odtrgala levo roko in poškodovale prste desne) mu tistega večera ni dovolilo glasne molitve. Redovniki so bili v habitih, preprostih kapucinskih kutah, prepasani z vrvjo s tremi vozli, ki spominjajo na zaobljubo pokorščine, uboštva in čistosti.
Večerja je bila preprosta, skupaj smo pomili posodo in sedli za mizo ter se začeli pogovarjati o tisočih
stvareh. »Spoved postaja pogovor, lahko je samo pogovor in ni nujno, da se zgodi za zamreženo spovednico. Spoved je orodje Boga, ki izbriše zlo, greh in človek lahko začne znova,« je pripovedoval brat Jaro. Za vsa vprašanja smo našli odgovor. Potem so začeli pripovedovati zgodbe svojih življenj.
Štefan je po končani osnovni šoli odšel v kapucinsko semenišče v Ljubljani, obiskoval moščansko gimnazijo, študij pa je potem nadaljeval na teološki fakulteti.
Brat Damijan je po končanem osmem razredu iz rodne Poljanske doline odšel h kapucinom v Škofjo Loko, nato v kapucinsko gimnazijo v Osijeku, študij pa je nadaljeval na teološki fakulteti. Vlado je kapucine poznal od majhnega, obiskoval je mašo v župnijski cerkvi in ministriral. Kot pravi, je pričakoval vprašanje, ali se bo zapisal duhovnemu poklicu. Po osnovni šoli se je vpisal na Poljansko gimnazijo v Ljubljani, bival je v kapucinskem semenišču, kar pa še ni pomenilo obveznega vstopa med redovnike. Po svoje ga je prepričala učiteljica biologije, ki mu je ob odločan

ju za noviciat dala popravni izpit iz svojega predmeta in mu ob tem očitala, da še ne pozna resnice bivanja. Nadaljeval je s ‘študijem teologije in danes je samostanski brat ter krajevni župnik, znan tudi kot dober atlet. Noč se je odmikala in besede so tekle. Nismo gledali televizije, nismo poslušali radia, celo na časopis, ki je ležal na mizi, smo pozabili.

Drugačna zgodba

Jutro smo začeli z molitvijo. Glas bratov je tiho pel, bratu Frančku je noč prinesla moči in besede so se prelivale v Božje misli. Ob meni je bil brat Jaro in iz glasne molitve smo prešli v tiho. Moje misli ne znajo moliti in zato sem razmišljal o zgodbi brata ob sebi. Otroštvo je preživel na Bledu, svet se gaje, kot je govoril, bolj prijel. Ni bil goreč vernik, končal je srednjo šolo in se lotil študija gozdarstva. Kot je pripovedoval, je bilo njegovo življenje polno skušnjav in pregreh, po vseh prekrokanih nočeh pa srce prazno. Spoznal je dekle, Mirjam, določila sta že datum poroke. Potem ko je nekaj mesecev negoval bolnega očeta v Srbiji in seje z njim na smrtni postelji vrnil v Slovenijo, se je v njem nekaj prelomilo. Začel se je spraševati, kje bo bolj ljubil vse okoli sebe. Odšel je h kapucinom in se lotil študija teologije. Njegov smeh je umirjen, pogovor z njim topel, ves čas pa imaš občutek, kot da ti ni povedal še vsega. Počasi je vstal in se prekrižal. Ja, zanimivo vprašanje. Kje boš bolj ljubil?
Z jutranjim obredom ni bilo konec molitev. Redovniki so oblekli albe, mašniške obleke, postulant Damjan ministrantsko in stopili smo v kapelo, kjer so bili zbrani verniki. K jutranji maši. Mašo je vodil brat Vlado, verniki so tiho molili, redovniki pred oltarjem, ki se jim je pozno ponoči pridružil tudi brat Joško, pa so delovali sveto in bogato, niso pa bili nekje daleč. Morda ne zaradi vseh pogovorov večer pred tem.

Maša se je končala, v zakristiji so še pomolili in dan se je začel. Preprost zajtrk z obvezno molitvijo pred obedom in načrtovanja dela. Vlado je imel obveznosti v župniji, brat Štefan je dokončeval prevod pred obiskom generalnega ekonoma reda iz Rima, postulant Damjan, brat Joško in avtor tega zapisa pa smo se odločili, da pokosimo travo na vrtu. Pozno zvečer se nam je pridružil brat Joško Smukavec, kapucin v Ljubljani, ki je prihitel iz Škocjana pri Novem mestu, kjer je obiskal skupnost zdravljenih odvisnikov Cenacolo. Redovnik, ki mu je Bog podaril poleg drugih darov smeh in dobro voljo.

Pri delu ni razlike

Pod samostanom imajo manjši vrt z vrtninami, trtami in sadnimi drevesi, predvsem pa veliko trave, ki jo je bilo treba pokositi in sem nekako prišel z dežja pod kap. Doma stalno kosim, potem pa grem v samostan, da bi preživel dan brez mobitela in računalnika, pa spet kosim.
Hiteli smo, da je teklo z naših ramen, kasneje pa se nam je pridružil še brat Štefan, kot eden izmed enakih. V vroči pripeki sva z bratom Joškom sedla na kamnito škarpo, nad nama so se dvigale razvaline gradu in
35-letni brat je začel pripovedovati o svoji poti. Po končani srednji šoli je pet let delal na žagi, potem študiral agronomijo in se medtem srečal z zelo vernim dekletom. V iskanju svojega miru je za pet dni odšel v samostan Pleterje in se vrnil pomirjen, da to ni življenje zanj. Po diplomi se je srečal s kapucini in ko mu je dekle reklo, daje njegovo srce preveliko, da bi ga daroval samo enemu, odšel v Vipavski Križ, v prošnji za sprejem napisal resnico svojega življenja ter odšel naravnost v novinciat v Italijo.
»Nekoč me je neki magister vprašal, ali imam težave z alkoholom. Ja, sem mu odgovoril, vendar ne zaradi sebe. Takrat mi je dal napotek za življenje. Če obsojaš ljudi zaradi njihovih dejanj, ne boš nikoli svoboden. Iz svojih izkušenj se nauči sočutja, biti z ljudmi in jih razumeti. Njihove napake in bolečine, stiske in življenje …« je pripovedoval Joško. Opisoval je delo kapucinov z mladimi, starimi in bolnimi, govoril o nadomeščanju ter pomoči različnim župnikom pri verskih obredih, preprosto, o njihovih poteh.
Opoldne smo spet molili, klepetali pri kosilu o bratih v novinciatu, kamor bo jeseni odšel tudi Damjan in kjer so danes štirje fantje iz Slovenije. V Vipavskem Križu vsak julij pripravijo tritedenske Izkušnje poklicanosti, da lahko fantje spoznavajo in preizkusijo samostansko življenje z brati. Naslednji korak je pripravništvo, postulat v njihovem samostanu, priprava za redovniško življenje pa poteka v novinciatu v Italiji. Šele po njej sledi zaobljuba, najprej prva in potem po nekaj letih večna, so pa med njimi teologi in tudi redovniki, ki se ne odločijo za teološki študij.
Po kosilu je k nam prisedla kuharica Milka Koren iz Cola, ki jim vsak dan že 12 let kuha kosilo. Po odličnem obedu je kot mama sedla s skodelico kave ob nas in vse skupaj je bilo, kot bi se srečala velika družina ob sproščenem pogovoru. O tem, kako je nekoč Damijan zaigral na harmoniko in sta potem z Joškom zaplesala, o tem, kako brat Štefan ne zna plesati, o posvetnih zadevah in življenju. Pa o Delavnicah molitve in življenja, ki so se iz njihovega samostana razširili po vsej Sloveniji, njihovem domu duhovnih vaj, ki je odprt za skupine in po dogovoru tudi posameznike.
»Sv. Frančišek je bil človek, ki je v vsem in vseh videl božjo podobo ter si želel predvsem, da ne bi bilo meja in nasprotovanja med ljudmi. Naše poslanstvo je videti v vsakem človeku božjo podobo, v vsakomur nekaj dobrega, « je pripovedoval brat Joško.

Ko so se za menoj zaprla samostanska vrata, se mi je pogled sprehodil po Vipavski dolini in so mi besede odzvanjale v mislih. Kako je življenje preprosto, če znaš odpreti svojo dušo in misel, če beseda pripoveduje o življenju in duhovnosti, če prideš v samostan pa tam srečaš ljudi, za katere lahko rečeš, da so bratje vere ter odprtih misli, pogovorov in src. Manj smo govorili o svojih dilemah, težavah in stiskah.
Kako je že rekel sv. Frančišek?