“Vest je človekovo najbolj skrito jedro in svetišče, kjer je čisto sam z Bogom, čigar glas zveni v človekovi notranjosti” pravi 2. Vatikanski koncil v dogmatični konstituciji Cerkev v sedanjem svetu (16).

To priznanje, ki ga daje Cerkev vesti, pa je bilo in je še vedno s strani kristjanov včasih napačno razumljeno. V čem je to zmotno razumevanje? Izpostavi bi naslednje zmote:

  1. Vest je popolnoma avtonomna.
  2. Vest se ne more motiti.
  3. Vest je stvar čutenja.

Ad 1.: Vest ni preprosta danost, ampak je nekaj, kar se v človeku oblikuje - v otroških letih z vzgojo, kasneje pa s posameznikovim prizadevanjem za poznavanje resnice pa tudi z moralnim življenjem samim, saj se vest ob posameznih dejanjih “oglaša” bodisi z odobravanjem ali zavračanjem določenih dejanj. Kristjan svojo vest oblikuje ob Božjih zapovedih, ki v veliki meri vsebujejo naravni zakon, in ob učenju Cerkve, ki je avtentični učitelj in razlagalec, ko gre za moralna vprašanja.

Ad 2.: Vest se lahko moti, saj je lahko napačno oblikovana.

Ad 3.: Vest bolj govori našemu razumu kot našemu srcu,  tudi katekizem definira vest kot “sodbo razuma, ki v primernem trenutku ukaže človeku, naj stori dobro in se izogne zla”. Poleg tega pa: tudi greh včasih privlači naše srce, ali ne? Čutenje torej ni merilo, tudi zato ne, ker je vest glas, ki v človeku, ki ga ne upošteva, postopoma zamre in zanj postanemo gluhi oz. kot rečemo: vest se ne oglaša več. Glede te tretje točke kritiziram tudi misel, ki je večkrat navzoča: “Kako je lahko nekaj narobe, ob čemer se tako dobro počutim?”

Po zmotnem pojmovanju naj bi bila vest kakor igla na kompasu: vedno kaže smer proti severu, tako naj bi vest vedno kazala proti dobremu/Bogu in za človeka naj bi bilo dovolj, da bi sledil vesti. V resnici pa je ustrezneje, če vest primerjamo z alarmno napravo: ta nas opozori na nevarnost, a je koristna le, če je tudi pravilno nastavljena. Če je npr. hišni alarm nastavljen tako, da se prižge za vsako malenkost - recimo ko se na stopnišču pojavi mačka - je neuporaben. Prav tako pa je neuporaben, če se nikoli ne oglasi in ne zazna, da je nekdo vlomil v hišo. Tako je tudi z vestjo: če se oglaša za vsako malenkost, temu rečemo skrupulozna vest, če pa se ne oglaša nikoli pa neoblikovana ali “kosmata” vest. V obeh primerih bi jo bilo potrebno pravilneje “nastaviti”.

Možno pa je tudi, da se človek, čeprav vztrajno in iskreno išče resnico, moti v svoji vesti. Kot vedno velja tudi tu pravilo, da proti svoji vesti ne smemo nikoli ravnati. Čeprav se torej nekdo objektivno gledano moti, pa je dolžan poslušati glas vesti in mu slediti, a kot vedno je vsak dolžan skrbeti za pravilno oblikovanje svoje vesti.