Takorekoč zadnji dan, preživet v celoti v Sveti deželi - jutri nas čaka samo še let domov. Obiskali smo dve zanimivi mesti: park Timna in Bet Guvrin. Vedno sem vesel, ko se na enem mestu zružijo tako naravne lepote kot bogata zgodovina. In to Timna ima, ima pa tudi svojo komercialno plat, saj je park turistično zastavljen, a temu se da tudi uspešno izogniti. Timno oglašujejo kot najstarejši (Saolomonov) rudnik bakra, katerega začetki segajo v leto 4000 pred Kristusom. Ime kralja Salomona tu pač vedno pali, čeprav je živel cca. 1000 let pred Kristusom in so bili pred njim tu rudo kopali tako Egipčani kot kasneje Rimljani in Nabatejci. Pozabil sem omeniti: Timna se nahaja malo severno od Elata, se pravi na robu Sinajskega polotoka, ki je bilo skozi zgodovino skoraj vedno pod upravo oz. vplivom Egipčanov (Ptolomejcev).

Kaj se torej tu da videti? Poleg ostankov rudnika, peči za topljenje bakra, lokalnega egiptovskega svetišča, imamo tudi naravne znamenistorsti: ker gre za kamnito puščavo, kjer veter precej piha, je tako z erozijo nastalo več zanimivih oblik, npr. t.i. “Salomonovi stebri” in “Mušnica” - na sliki. H komerciali pa spada tudi umetno jezero. Pristna pa je vgravirana slika faraona, ki daruje boginji Hathor, velika je cca. 80 cm, izvira pa iz 12. stoletja pred Kristusom in se nahaja med “Salomonovimi stebri”.

Na poti proti Tel Avivu, od koder bomo poleteli, smo se je nahajala tudi naša zadnja arheološka točka: Bet Guvrin. Tu je teren povsem drugačen: kamenine so svetle in izredno mehke, tako da so nekdanji prebivalci prebivališča izkopavali v tla, kar je bilo zgrajeno na površju, pa danes ne obstaja več. Bet Guvrin je s svojim drugim imenom Mareša omenjen tudi v Svetem pismu: Joz 15:44Joz 15:44
Slovenian: Slovenski standardni prevod (1997) - SSP
44 Keíla, Ahzíb in Maréša – devet mest z njihovimi vasmi;

. Poselitev je bila konstantna od 10. stoletja pred Kristusom dalje in Mareša je igrala pomembno vlogo v različnih obdobjih, tako v času združenega Izraelskega kraljestva, kakor v Perzijskem, Rimskem in Bizantinskem obdobju.

Kar nekaj zanimivih stvari je mogoče tu še danes občudovati: npr. starodavni podzemni golobnjak, kjer so gojili golobe tako za kultno rabo kot za prehrano. Izredno ohranjena je stiskalnica oliv, podzemne cisterne za hrambo vode in družinski grobovi v različnih oblikah, najbolj znani so tisti v obliki zvonov.

S tem se naše potovanje zaključuje. Bilo je zelo bogato in še veliko bi se da dalo napisati o njem. Hvaležni smo prof. Garutiju da nas je popeljal na to pot in predvsem za njegovo obsežno znanje, ki ga je delil z nami. Vsi upamo, da nam bo poznavanje teh krajev pomagalo k boljšemu poznavanju in razumevanju Svetega pisma.