Mir in dobro!

V novoletnem času je bilo tudi nekaj trenutkov za stvari, za katere ga je sicer manj, recimo za ogled kakega filma. Običajno si sam izbiram filme katere bom gledal, ker je moj okus – kakor opažam – drugačen od današnjega mainstreama. Prijateljica, ki živi v Angliji, me je opozorila na film, nad katerim se v zadnjih dveh letih navdušuje mnogo ljudi in da je pravi hit: “What the #$*! Do We (K)now!?”

Film, ki ga avtorji propagirajo kot dokumentarec, v začetku tudi dejansko daje tak videz. Lahko bi mu dal naslov “Kvantna fizika za telebane”. Nazorna, jasna predstavitev, ugledni profesorji, odlične računalniške animacije… zelo gledljivo. Tako nekako do tretjine filma. Potem pa se stvari začnejo dogajati in sicer sprva počasi, potem pa vedno hitreje: od področja fizike in biologije film naredi preskok v področje misli, človekovega uma, njegove svobode in zavesti. Primer? Recimo tole: “Kakor se lahko isti elektron v kvantni fiziki nahaja na dveh mestih hkrati, tako tudi med tem, kar se človekovi zavesti prikazuje kot dve različni stvari, dejansko ni razlike, ampak gre za eno samo stvar.” Bolj konkretno? Ja, jaz in ti nisva dve različni osebi, ampak sva ena sama “stvar”. Drug primer: kakor se v kvantni fiziki – v nasprotju z običajno znanstveno ponovljivostjo poskusov – neka stvar odvija v odvisnosti od tega ali jo opazujemo ali ne, tako naj bi tudi v svojem vsakdanjem življenju človek bil sposoben zgolj s svojo mislijo ustvarjati svojo resničnost do najmanjše podrobnosti – ampak to seveda samo takrat, ko bomo tudi dejansko to verovali da lahko naredimo. Treba bo torej trenirati…

In kot se da že slutiti, v filmu tu sledi skok v “duhovnost”, predvsem pa naskok krščanstva oz. kakršnekoli organizirane religije. Kdo je krivec, da se ne zavedamo, kakšnih čudovitih reči je sposoben naš um? Krščanstvo, ki človeka dela sužnja strahu pred Bogom in ga vedno znova potiska v njegovo lastno grešnost. Kdo je krivec, da si ne upamo odpraviti na pot novih odkritij našega uma? Krščanstvo, ker že 2000 let dogmatično uči, da se nič radikalno novega ne more zgoditi, ampak da se je tako rekoč že vse zgodilo.

Ampak stvar se ne ustavi tu, ampak gre pohod “duhovnosti” naprej. Zdaj se začnejo “kaj če” igrice – nekakšen miselni Twein Peaks, ki želi pokazati, kako z našlimi mislimi vplivamo na naše telo, npr. “Če si debel in si misliš kako zelo lep si, boš postal lep tudi v oeh drugih ljudi!” Tu v filmu pride prav blagoslovljena voda: ko jo zamrznemo, naj bi njeni kristali bili veliko lepši kot kristali navadne vode. In seveda obratno: bolj ko negativno razmišljamo o sebi in svetu, bolj ta svet dejansko postaja negativen. Tu je tudi pravo mesto za uvedbo reinkarnacije, kajti postajamo to, kar sovražimo ali ljubimo.

Na tem mestu mora biti že vsakemu gledalcu jasno, da v resnici nimamo opravka z nikakršnim dokumentarnim filmom in da je bila kvantna fizika le miselna vaba, da bi se odprli za to kar sledi. Zato avtorji tu tudi zavestno opustijo videz dokumentarnega filma, znanstveniki se prelevijo v guruje in odkrito učijo: gre ne le za to, da smo vsi eno, ampak da je to eno Bog. Jaz sem Bog in ti si Bog. Oz. pravilno: v resnici ni nobenega jaz in nobenega ti, ker sva midva isto, eno, Bog. Vse je eno. O zlu seveda že davno ni več besede.

Tisti, ki so na poti razsvetljenja, to enost stalno živijo, ne samo izkušajo v posameznih “mističnih” trenutkih edinosti, ko se vse poveže v eno. Imeti je le treba pogum iti v to “zajčjo luknjo”, iti tja, kjer še nikoli nismo šli, izven zvojih običajnih poti, da bi lahko spoznali to novo resničnost.

Lahko bi še nadaljeval marsikaj, kar film potem pripoveduje, ampak mislim, da bo zadostovalo, saj smo prišlo kar precej daleč. Razlog, da sem vztrajal pri gledanju do konca ni bil v vsebini, ampak v dveh destvih, ki sta se mi zdela mnogo bolj zanimiva:

1. nesenzibilnost kristjanov, ko gre za vsebine, ki nasprotujejo njihovi veri
2. kako se New Age želi odeti s plaščem znanstvenosti in pod to pretvezo pridobiti ljudi, za katere je znanost alfa in omega resnice

Ko kot prvo dejstvo omenjam nesenzibilnost kristjanov, ne mislim na to, da bi kristjan moral kakorkoli reagirati na tovrstno ponudbo, pač pa ciljam na sámo sposobnost zaznavanja kaj kam paše, kaj je s krščanstvom združljivo, kaj ni združljivo in kaj mu direktno nasprotuje. Ne mislim samo na prijateljico, ki mi je film priporočila v ogled, ampak sem mnenja, da smo slovenski kristjani na splošno zelo slabo poučeni o vsebini naše vere, predvsem pa o razlogih zanjo. Poznamo sicer posamezne verske resnice, težko pa jih povežemo v neko smiselno organsko celoto in težko jih znamo zagovarjati bodisi s filozofskega, zgodovinskega ali teološkega vidika. Manjka nam torej tisti filter, skozi katerega je potrebno kritično presojati to, kar nam današnja družba ponuja na področju duhovnosti.

Drugo fascinantno dejsto pa je torej plašč znanstvenosti, ki si ga New Age nadeva, da bi se uspel uveljaviti. Po svoje me to čudi, saj sem na splošno mnenja, da jo človeštvo prešlo tisto fazo, kjer je v znanosti videlo odrešitev za svojo prihodnost. Danes namreč Nobelovo nagrado za mir podeljujemo Al Goru, ker je opozoril na problem globalnega segrevanja, to pa je le eno izmed vrste tistih dejstev, po katerih vidimo meje sodobnega napredka, tehnologije in znanosti.

Čeprav filma ni težko prepoznati kot tipično New Age reklamo, pa sem ob nadaljnjem prebiranju o filmu ter nastopajočih izvedel še nekaj zelo zanimivih dejstev, ki so moje prepričanje le podkrepila. A o tem v naslednjem prispevku, če mi bo čas dopuščal.

Zaenkrat pa bi na ogled dal predvsem dve gornji tezi… in me zanima: se strinjate z njimi in tudi sami enako doživljate vlogo današnjega kristjana, ali pa mislite, da se popolnoma motim in prestrogo ocenjujem? Bom vesel kakšnega mnenja v komentarjih!

Tule še Youtube posnetek napovednika filma: