Mir in dobro!

Stvari zasijejo v svoji lepoti šele, če jih gledamo na pravi način. Gornji primer je razviden: kdor hoče razumeti, kaj je rozeta, si jo mora ogledati od znotraj in to po možnosti v trenutku, ko je obsijana s soncem. Kdor isto rozeto gleda v istem trenutku od zunaj, ne vidi nič posebnega.

Danes je praznik binkošti, dan, ko je Bog poslal Cerkvi Svetega Duha. Kdor hoče razumeti Cerkev, mora tudi njo gledati od znotraj, ne v njeni zgolj naravni (npr. sociološki) dimenziji, ampak obsijano z razsvetljenjem in milostjo Svetega Duha. V Duhu šele odkrijemo lepoto in bistvo Cerkve. Kot vedno velja tudi tu: resničnost posamezne stvari začnemo odkrivati šele, ko to stvar vzljubimo. Če to velja že za stvari, koliko bolj to velja za vse, kar je živo! Za ljudi, za Cerkev, za Boga…

Ena izmed lepših slik s poti po Sveti deželi je tudi tale spodaj. Kaj pa je na njej… to je nagradno vprašanje! Nahaja se na enem izmed krajev, ki sem jih v preteklih dneh obiskal in je tudi omenjen/opisan v enem izmed prispevkov. Sprašujem torej po tem “kaj” je na sliki in “kje”.

Nagrada pa je DVD z izborom fotografij Svete dežele v polni ločljivosti in nekaj kratkimi filmi (eden je že objavljen na strani).

Odgovore sprejemam kot komentar na tej strani ali pa po mailu in sicer do vključno z nedeljo.

Takorekoč zadnji dan, preživet v celoti v Sveti deželi - jutri nas čaka samo še let domov. Obiskali smo dve zanimivi mesti: park Timna in Bet Guvrin. Vedno sem vesel, ko se na enem mestu zružijo tako naravne lepote kot bogata zgodovina. In to Timna ima, ima pa tudi svojo komercialno plat, saj je park turistično zastavljen, a temu se da tudi uspešno izogniti. Timno oglašujejo kot najstarejši (Saolomonov) rudnik bakra, katerega začetki segajo v leto 4000 pred Kristusom. Ime kralja Salomona tu pač vedno pali, čeprav je živel cca. 1000 let pred Kristusom in so bili pred njim tu rudo kopali tako Egipčani kot kasneje Rimljani in Nabatejci. Pozabil sem omeniti: Timna se nahaja malo severno od Elata, se pravi na robu Sinajskega polotoka, ki je bilo skozi zgodovino skoraj vedno pod upravo oz. vplivom Egipčanov (Ptolomejcev).

Kaj se torej tu da videti? Poleg ostankov rudnika, peči za topljenje bakra, lokalnega egiptovskega svetišča, imamo tudi naravne znamenistorsti: ker gre za kamnito puščavo, kjer veter precej piha, je tako z erozijo nastalo več zanimivih oblik, npr. t.i. “Salomonovi stebri” in “Mušnica” - na sliki. H komerciali pa spada tudi umetno jezero. Pristna pa je vgravirana slika faraona, ki daruje boginji Hathor, velika je cca. 80 cm, izvira pa iz 12. stoletja pred Kristusom in se nahaja med “Salomonovimi stebri”.

Na poti proti Tel Avivu, od koder bomo poleteli, smo se je nahajala tudi naša zadnja arheološka točka: Bet Guvrin. Tu je teren povsem drugačen: kamenine so svetle in izredno mehke, tako da so nekdanji prebivalci prebivališča izkopavali v tla, kar je bilo zgrajeno na površju, pa danes ne obstaja več. Bet Guvrin je s svojim drugim imenom Mareša omenjen tudi v Svetem pismu: Joz 15:44Joz 15:44
Slovenian: Slovenski standardni prevod (1997) - SSP
44 Keíla, Ahzíb in Maréša – devet mest z njihovimi vasmi;

. Poselitev je bila konstantna od 10. stoletja pred Kristusom dalje in Mareša je igrala pomembno vlogo v različnih obdobjih, tako v času združenega Izraelskega kraljestva, kakor v Perzijskem, Rimskem in Bizantinskem obdobju.

Kar nekaj zanimivih stvari je mogoče tu še danes občudovati: npr. starodavni podzemni golobnjak, kjer so gojili golobe tako za kultno rabo kot za prehrano. Izredno ohranjena je stiskalnica oliv, podzemne cisterne za hrambo vode in družinski grobovi v različnih oblikah, najbolj znani so tisti v obliki zvonov.

S tem se naše potovanje zaključuje. Bilo je zelo bogato in še veliko bi se da dalo napisati o njem. Hvaležni smo prof. Garutiju da nas je popeljal na to pot in predvsem za njegovo obsežno znanje, ki ga je delil z nami. Vsi upamo, da nam bo poznavanje teh krajev pomagalo k boljšemu poznavanju in razumevanju Svetega pisma.

Oglej si vse slike »

Kot se spodobi v puščavi nisem imel dostopa do interneta, da bi lahko še isti dan objavil poročilo dneva, zato spodnje objavljam z zamikom.

Naše študijsko potovanje se počasi bliža koncu, začeli smo na severu Izraela, pomikamo se proti jugu in tako smo danes ves dan preživeli v Edomski puščavi. Gre za puščavo s kamninami značilne rdečkaste barve. Z arheološkega vidika je zanimiva, ker tu najdemo tri starodavna Nabatejska mesta. Gre za ljudstvo, katerega izvor ni povsem poznan, poseljevali pa so področja današnje Jordanije, Izraela, Palestine in Sirije. Njihovo najbolj znano mesto je Petra v Jordaniji, dejavnost pa je bila predvsem trgovanje.

Mesta, ki smo jih obiskali so: Mamshit, Shivta ter Avdad. Arheološki ostanki so predvsem iz bizantinskega obdobja (l. 324-640) in so zelo dobro ohranjeni, impresivni pa so predvsem ostanki tržnice, gostilne, cerkva, krstilnikov, mozaikov, stiskalnic grozdja in oliv.

Pot, ki ni bila brez nevarnosti (glej sliko na desni) smo nadaljevali do skrajne južne točke Izraelska države - do Elata. Gre za obmorsko (desni krak Rdečega morja) turistično mesto s pristaniščem in letališčem sredi mesta - to pa zato, ker je Izrael na tem mestu širok le 10 km, stisnjen med Egipt in Jordanijo. Smo doživeli pristajanje letala tik nad našimi glavami, zanimivo.

Kot sem že omenil v prejšnjih prispevkih, leži Izrael na geološki prelomnici, kjer se srečujeta azijska in afriška geološka plošča. Velika depresija, v kateri leži Mortvo morje, je posledica tega, a ne edina. Ena izmed lepših za pogledati so prelomi geoloških plasti, eden izmed najbolj znanih je krater Ramon, ki je največja prelomnica na svetu, dolga 40 km, široka 2-10 km. Nekaj čudovitih fotografij sem naredil na tem mestu (mimogrede: fotoaparat, ki ga uporabljam, je Canon SX 100 IS).

Seveda pa se nismo mogli upreti vabilu Rdečega morja, ki je polno življenja in če imaš masko, imaš kaj videti! Kopanje je bilo več kot zaslužena nagrada po celodnevni hoji po puščavi pod žgočim soncem, zaradi katerega pa je Antonio, moj sopotnik na avtobusu, dobil tudi blago obliko sončarice. Mene je obvaroval malo smešen, a učinkovit slamnat klobuk, ki sem ga kupil v Jerihi. Na sliki je v ozadju videti pristanišče Aqaba v Jordaniji.

Vse slike:

Oglej si vse slike »

Za mano je eden izmen najbolj zanimivih in tudi najlepših dni. Spustili smo se iz Jeruzalema proti Jerihi, ki je oaza v siceršnji kamniti puščavi. Zaradi geografske depresije (okoli 300 metrov pod morjem, ne vem natančno) in malo dežja, tu vlada tropsko podnebje - ki meni nič kaj ne ustreza. A toliko bolj vredno je bilo iti v Jeriho, ker je to najstarejše mesto na svetu, saj ozkopanine v Tel Sultanu dokazujejo, da gre za konstantno naseljenost že 11.000 let. Ogledali smo si tudi Hishaovo palačo.

Sledila je poslastica zame, ki sem si jo že dolgo želel ogledati, saj to žal ob preteklem obisku Svete dežele ni bilo mogoće: Qumran. V času študija sem se z njim sicer kar precej ukvarjal, saj so izkopanine, predvsem pa teksti, ki so jih tam našli, izrednega pomena, kot sem o tem že pisal. Poleg 11 votlin, v katerih so poleg svetopisemskih kodeksov našli tudi precej drugih dragocenih zapisov, je Qumran pomemben tudi zaradi izkopanin nekakšnega “samostana”, ki je bil na tem kraju in v katerem so po vsej verjetnosti živeli eseni - ena izmed verskih skupin v Jezusovem času (kot so bili npr. farizeji in pismouki). Po tej teoriji je povezava med qumranskimi spisi in skupnostjo, ki je na tem mestu živela, v tem, da je skupnost svoje dragocenosti skrila v votline preden bi jih dosegli Rimljani, ki so okoli leta 70 (ob prvem Judovskem uporu) zasedli ta kraj. Gre torej za Jezusove sodobnike. Na sliki je znamenita votlina št. 4.

Nič manj pa ni impresivna Masada, najbolj znana utrdba Heroda Velikega, ki pa je bila poseljena že v času pred njim. Gre za utrdbo na vrhu gore, ki je najdlje kljubovala Rimljanom in s katero se neslavno konča prvi Judovski upor (ena izmed njegovih posledic je bilo tudi razrušenje Jeruzalemskega templja leta 70), saj so jo Rimljani oblegali kar 3 leta, preden so jo lahko zavzeli. Masada je mesto v malem, z različnimi palačami, vodovodnim sistemom, površinami za gojenje pridelkov in z vsem drugim, kar je omogočalo samostojno preživetje na vrhu te gore.

Nato smo jo mahnili nadalje proti jugi in sicer v Tel Arad, kjer je edini ohranjen oltar v Judeji iz časa, ko je v Jeruzalemu že deloval tempelj. Gre za dokaz, da so bili v deželi v času temlja tudi drugi kulti. Poselitev v Tel Aradu pa je še starejša in gre za mesto, kjer so oostanki urbanega življenja (mestno obzidje, cisterne za vodo, hiše, svetišča) tudi iz bronaste dobe, tja do 2000 BC. Ko je torej Abraham odil po kanaanski deželi, se je srečeval s takimi mesti.

Ker pa kljub napornemu programu še nismo imeli dovolj, smo na lastno pest organizirali večerni izlet nazaj do Mrtvega morja in si privoščili kopanje v večernem soncu, ki je pozlatilo vso pokrajino. Čudovito, Bogu hvala za tak lep dan, ki smo ga - kakor običajno - zaključili s sv. mašo, danes na praznik Jezusovega vnebohoda.

Tule pa so vse slike…

Oglej si vse slike »

Danes sem nekaj prijateljem poslal gornje sporočilo po SMSu… a brez razlage za kakšno depresijo gre. Tule objavljam sliko kaj se je v resnici dogajalo:

Ni torej panike, kajne? Kopal sem se namreč v Mrtvem morju, ki leži kar 420 metrov pod morsko gladino in tako predstvlja največjo geološko depresijo, torej najnižjo točko zemeljskega površja.

Večina prijateljev je seveda vedela, da se hecam, nekateri pa so vseeno ponudili pomoč. Vesel sem obojih: tako tistih, s katerimi se lahko pohecam, kakor tistih, ki mi v stiski ponudijo roko.

Še to: plavanje v Mrtvem morju je zaradi njegove slanosti in posledično velikega vzgona povsem drugačna izkušnja kot plavanje v običajni vodi: roke in noge kar štrlijo ven, žabice ni mogoče plavati, ampak samo hrbtno, pa še to prav počasi. Dejansko lahko bereš časopis med plavanjem (če izbrskam sliko izpred petih let, ko sem to dejansko tudi počel, jo bom objavil).

Sedaj pa bolj k resnim stvarem in bogatemu 7. dne našega “potepanja” po Sveti deželi.